Page 63 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 63
jonatan vinkler
Tovrstno percepcijo človekovega bitja in nehanja vsaj deloma odra-
ža tudi srednjeveška prevodna praksa na področju Svetega pisma, kjer
so bili prevodi svete knjige krščanstva v vernakularne jezike prej izje-
ma kot pravilo. Poudariti velja, da se je v srednjem veku v rimski latin-
ski cerkvi dokončno utrdilo pojmovanje, da Najvišjemu pritiče slavljenje
zgolj v treh izbranih, »svetih« jezikih – hebrejskem, grškem in latinskem
–, prevajalci, ki so kot npr. Konstantin Filozof in njegov brat Metodij (od
863 naprej) poskušali prestaviti Sveto pismo v katerega ljudskih jezikov,
pa so pogosto postali predmet teološke sumničavosti, strogega cerkvene-
ga nadzora in prevpraševanja (Dolinar 1985, 154–156). Kot ključna verzi-
ja svetopisemskega prevoda je v srednjem veku (ob)veljala Hieronimova
Vulgata (končana okoli l. 405). Toda le-ta se v nasprotju z izhodiščno žel
jo svojega prevajalca v srednjeveški Evropi še zdaleč ni mogla več pona-
šati z recepcijsko razsežnostjo »ljudskosti« – (recepcijske) občosti. Zaradi
latinskega jezikovnega koda in bibličnega izraza je postala namreč zla-
goma tako recepcijska kot interpretacijska izključna domena malošte-
vilnih članov učene latinske kulture, predvsem stanu »pastirjev«. Toda
čeprav si je dala srednjeveška učena kultura opraviti predvsem s pre-
pisovanjem, ohranjanjem, arhiviranjem, komentiranjem in rekapituli-
ranjem svete knjige krščanstva, so nastali posamezni prevodi, katerih
strukturna analiza pokaže prevajalske pristope v srednjem veku, ki so se
morali z nastopom renesanse, humanizma in najprej husitske (15. stolet
je) ter nazadnje luteranske reformacije v 16. stoletju temeljito »osvežiti«.
»Ubi incipit philosophus, ibi definit theologus«
Mogoče je reči, da je bila srednjeveška slovstvena usmeritev pretež
no biblijsko-literarna. Člana učene kulture je npr. usmerjala predvsem
v kontemplativno sprejemanje svetopisemskih moralnih in etičnih, toda
tudi tekstovno-estetskih vrednot ter v spoznavanje do nadrobnosti iz-
delanih načel antičnih »svobodnih umetnosti«. Vrata takšnega pogle-
da je na široko odprl Avrelij Avguštin, ki je v svojem delu De doctri
na Christiana znanosti nekrščanskega antičnega sveta brez preostanka
61
Tovrstno percepcijo človekovega bitja in nehanja vsaj deloma odra-
ža tudi srednjeveška prevodna praksa na področju Svetega pisma, kjer
so bili prevodi svete knjige krščanstva v vernakularne jezike prej izje-
ma kot pravilo. Poudariti velja, da se je v srednjem veku v rimski latin-
ski cerkvi dokončno utrdilo pojmovanje, da Najvišjemu pritiče slavljenje
zgolj v treh izbranih, »svetih« jezikih – hebrejskem, grškem in latinskem
–, prevajalci, ki so kot npr. Konstantin Filozof in njegov brat Metodij (od
863 naprej) poskušali prestaviti Sveto pismo v katerega ljudskih jezikov,
pa so pogosto postali predmet teološke sumničavosti, strogega cerkvene-
ga nadzora in prevpraševanja (Dolinar 1985, 154–156). Kot ključna verzi-
ja svetopisemskega prevoda je v srednjem veku (ob)veljala Hieronimova
Vulgata (končana okoli l. 405). Toda le-ta se v nasprotju z izhodiščno žel
jo svojega prevajalca v srednjeveški Evropi še zdaleč ni mogla več pona-
šati z recepcijsko razsežnostjo »ljudskosti« – (recepcijske) občosti. Zaradi
latinskega jezikovnega koda in bibličnega izraza je postala namreč zla-
goma tako recepcijska kot interpretacijska izključna domena malošte-
vilnih članov učene latinske kulture, predvsem stanu »pastirjev«. Toda
čeprav si je dala srednjeveška učena kultura opraviti predvsem s pre-
pisovanjem, ohranjanjem, arhiviranjem, komentiranjem in rekapituli-
ranjem svete knjige krščanstva, so nastali posamezni prevodi, katerih
strukturna analiza pokaže prevajalske pristope v srednjem veku, ki so se
morali z nastopom renesanse, humanizma in najprej husitske (15. stolet
je) ter nazadnje luteranske reformacije v 16. stoletju temeljito »osvežiti«.
»Ubi incipit philosophus, ibi definit theologus«
Mogoče je reči, da je bila srednjeveška slovstvena usmeritev pretež
no biblijsko-literarna. Člana učene kulture je npr. usmerjala predvsem
v kontemplativno sprejemanje svetopisemskih moralnih in etičnih, toda
tudi tekstovno-estetskih vrednot ter v spoznavanje do nadrobnosti iz-
delanih načel antičnih »svobodnih umetnosti«. Vrata takšnega pogle-
da je na široko odprl Avrelij Avguštin, ki je v svojem delu De doctri
na Christiana znanosti nekrščanskega antičnega sveta brez preostanka
61
