Page 67 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 67
jonatan vinkler
Wittenberški reformator je tako stališče izpostavil npr. v dialogu z
izvirno reformirano cerkvijo čeških bratov, in sicer v letih 1522–1524.
Na češke brate je tedaj kot najvišji škof-sodnik vplival predvsem njihov
ugledni teolog, brat Lukáš Pražský, ki pa ni imel nobenega razumevan
ja za nujno potrebo duhovnikov, da bi obvladali biblične jezike. Češki
bratje tako svojih dušnih pastirjev niso pošiljali na univerzo in tako ti
niso znali ne hebrejsko ne grško, še latinsko ponavadi ne. Luther jim je
zato očital pomanjkanje primerne višje izobrazbe, češki bratje pa so šele
po Lukáševi smrti začeli sistematično gojiti humanistično in teološko
izobrazbo lastne duhovščine, kajti spoznali so, da slednja ni v mentalni
opreki s pobožnim življenjem posameznega vernika, niti z Božjo bese-
do skladnim življenjem češkobratskih gmajn (Říčan 1956, 30).
Primož Trubar in Sebastijan Krelj sta isti pogled izpričala v pismu
Adamu Bohoriču, v katerem sta 1. avgusta 1565 zapisala:
Veleomikani mož! Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžalu-
ješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava sramo-
ta, kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemar-
janje duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici
občutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo
ter z nami vred napeti vse sile, da mu napravijo konec. Zakaj mi, ki nam je
posebno jasno, da so šole cerkvi potrebne kakor leva roka, smo tej stvari že
od kraja posvečali največjo skrb in prizadevnost in smo naposled z mnogi-
mi prošnjami in moledovanjem pripravili prvake naše dežele do tega, da so
dobrohotno in širokosrčno obljubili in določili denarno pomoč za ustanovi-
tev javne šole tu v Ljubljani. (Trubar [1565] v Vrečko in Krajnc-Vrečko 2015,
229; celotno pismo v transkripciji in prevodu je najti na straneh 228–29)
Poleg omenjenega zavedanja pa je bila prevajalska refleksija srednjega
veka stoletja definirana še z dvema izjemno pomembnima določnicama.
Prva je prevajanje iz grščine v latinščino, ki izpostavlja razmerja med za-
hodnim in vzhodnim delom (do shizme l. 1054 še enotnega) krščanske-
ga sveta.3 Paralelogram jezikovno, kulturno, upravno in politično grški
3 Omeniti velja kardinala Anastazija Bibliotekarja (800–880) in teologa ter prevajal-
ca Johna Scota Erigeno († 883). Prvi je bil vzgojen pri grških menihih in je v Rimu
65
Wittenberški reformator je tako stališče izpostavil npr. v dialogu z
izvirno reformirano cerkvijo čeških bratov, in sicer v letih 1522–1524.
Na češke brate je tedaj kot najvišji škof-sodnik vplival predvsem njihov
ugledni teolog, brat Lukáš Pražský, ki pa ni imel nobenega razumevan
ja za nujno potrebo duhovnikov, da bi obvladali biblične jezike. Češki
bratje tako svojih dušnih pastirjev niso pošiljali na univerzo in tako ti
niso znali ne hebrejsko ne grško, še latinsko ponavadi ne. Luther jim je
zato očital pomanjkanje primerne višje izobrazbe, češki bratje pa so šele
po Lukáševi smrti začeli sistematično gojiti humanistično in teološko
izobrazbo lastne duhovščine, kajti spoznali so, da slednja ni v mentalni
opreki s pobožnim življenjem posameznega vernika, niti z Božjo bese-
do skladnim življenjem češkobratskih gmajn (Říčan 1956, 30).
Primož Trubar in Sebastijan Krelj sta isti pogled izpričala v pismu
Adamu Bohoriču, v katerem sta 1. avgusta 1565 zapisala:
Veleomikani mož! Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžalu-
ješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava sramo-
ta, kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemar-
janje duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici
občutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo
ter z nami vred napeti vse sile, da mu napravijo konec. Zakaj mi, ki nam je
posebno jasno, da so šole cerkvi potrebne kakor leva roka, smo tej stvari že
od kraja posvečali največjo skrb in prizadevnost in smo naposled z mnogi-
mi prošnjami in moledovanjem pripravili prvake naše dežele do tega, da so
dobrohotno in širokosrčno obljubili in določili denarno pomoč za ustanovi-
tev javne šole tu v Ljubljani. (Trubar [1565] v Vrečko in Krajnc-Vrečko 2015,
229; celotno pismo v transkripciji in prevodu je najti na straneh 228–29)
Poleg omenjenega zavedanja pa je bila prevajalska refleksija srednjega
veka stoletja definirana še z dvema izjemno pomembnima določnicama.
Prva je prevajanje iz grščine v latinščino, ki izpostavlja razmerja med za-
hodnim in vzhodnim delom (do shizme l. 1054 še enotnega) krščanske-
ga sveta.3 Paralelogram jezikovno, kulturno, upravno in politično grški
3 Omeniti velja kardinala Anastazija Bibliotekarja (800–880) in teologa ter prevajal-
ca Johna Scota Erigeno († 883). Prvi je bil vzgojen pri grških menihih in je v Rimu
65
