Page 66 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 66
razprave, študije
Oglejski). V Parmi je za tem spoznal izobraženega Anglosasa Alkuina iz
Yorka (Flaccus Albinus Alcuinus, 735–804), ki ga je leta 782 pritegnil na
svoj dvor. Alkuin, ki je umrl kot opat samostana sv. Martina v Toursu,
je pred tem postal organizator kulturnega življenja v frankovski drža-
vi in glavni snovalec študijske reforme ter reforme pisave, ki ju je vla-
dar zaukazal skozi svoje kapitularje (reformo pisave npr. skozi kapitu-
lar Admonitio generalis leta 789) (Curtius 2002, 51). Alkuin je v odredbi
opatu Baugulfu iz Fulde, ki je bila sestavljena med 780 in 800, o razmer-
ju biblična literarna struktura – slovstvena izobrazba zapisal tole:
Cum autem in sacris paginis schemata, tropi et cetera his similia in-
serta inveniantur; nulli dubium est quod ea unusquisque legens tanto ci-
tius spiritualiter intellegit, quanto prius in litterarum magisterio plenius
instructus fuerit.
Ker je na straneh svetih spisov moč najti figure, trope in druge njim
podobne prijeme, nihče ne dvomi, da jih vsak bralec doume v duhovnem
smislu toliko hitreje, kolikor prej je deležen temeljite slovstvene izobraz-
be. (Curtius 2002, 51)
Učeni menih je torej izpostavil biblično literarno strukturo in po
udaril, da predstavlja prvi pogoj za njeno eksegezo ustrezna slovstvena
podkovanost. Argument, da je nauk o literarnih figurah neobhoden za
preučevanje Svetega pisma, pa tako postane temeljni oporni steber li-
terarnega izobraževanja (litterarum magisterim) in, v končni izpeljavi,
tudi glavnega miselnega početja takratne dobe – teološkega mišljenja.
In tudi: prevajanja, ki je teologijo in filozofijo jemalo za svoj mentalni
motor. Z omenjenim je Karel Veliki za temelj svoje državne in duhovne
izgradnje ponovne veličine tako države kot cerkve postavil patristično
vrednotenj e artes (Curtius 2002, 51).
Enak pogled – ni razumevanja Svetega pisma in ne teologije brez dob-
re humanistične izobrazbe – so imeli tako Luther kot tudi slovenski pro-
testanti 16. stoletja, izpričali pa so ga zlasti tisti, ki so se sami miselno
in izobrazbeno oblikovali na univerzah; vsi omenjeni so bili kajpak in-
telektualni dediči poznosrednjeveškega izobrazbenega sistema in ideal
ov le-tega.
64
Oglejski). V Parmi je za tem spoznal izobraženega Anglosasa Alkuina iz
Yorka (Flaccus Albinus Alcuinus, 735–804), ki ga je leta 782 pritegnil na
svoj dvor. Alkuin, ki je umrl kot opat samostana sv. Martina v Toursu,
je pred tem postal organizator kulturnega življenja v frankovski drža-
vi in glavni snovalec študijske reforme ter reforme pisave, ki ju je vla-
dar zaukazal skozi svoje kapitularje (reformo pisave npr. skozi kapitu-
lar Admonitio generalis leta 789) (Curtius 2002, 51). Alkuin je v odredbi
opatu Baugulfu iz Fulde, ki je bila sestavljena med 780 in 800, o razmer-
ju biblična literarna struktura – slovstvena izobrazba zapisal tole:
Cum autem in sacris paginis schemata, tropi et cetera his similia in-
serta inveniantur; nulli dubium est quod ea unusquisque legens tanto ci-
tius spiritualiter intellegit, quanto prius in litterarum magisterio plenius
instructus fuerit.
Ker je na straneh svetih spisov moč najti figure, trope in druge njim
podobne prijeme, nihče ne dvomi, da jih vsak bralec doume v duhovnem
smislu toliko hitreje, kolikor prej je deležen temeljite slovstvene izobraz-
be. (Curtius 2002, 51)
Učeni menih je torej izpostavil biblično literarno strukturo in po
udaril, da predstavlja prvi pogoj za njeno eksegezo ustrezna slovstvena
podkovanost. Argument, da je nauk o literarnih figurah neobhoden za
preučevanje Svetega pisma, pa tako postane temeljni oporni steber li-
terarnega izobraževanja (litterarum magisterim) in, v končni izpeljavi,
tudi glavnega miselnega početja takratne dobe – teološkega mišljenja.
In tudi: prevajanja, ki je teologijo in filozofijo jemalo za svoj mentalni
motor. Z omenjenim je Karel Veliki za temelj svoje državne in duhovne
izgradnje ponovne veličine tako države kot cerkve postavil patristično
vrednotenj e artes (Curtius 2002, 51).
Enak pogled – ni razumevanja Svetega pisma in ne teologije brez dob-
re humanistične izobrazbe – so imeli tako Luther kot tudi slovenski pro-
testanti 16. stoletja, izpričali pa so ga zlasti tisti, ki so se sami miselno
in izobrazbeno oblikovali na univerzah; vsi omenjeni so bili kajpak in-
telektualni dediči poznosrednjeveškega izobrazbenega sistema in ideal
ov le-tega.
64
