Page 65 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 65
jonatan vinkler
svobodnih umetnosti: gramatika, retorika, dialektika; aritmetika, geo
metrija, astronomija, glasba; od začetka humanizma in renesanse še zgo-
dovina in tekstologija).
Avguštin je v svojem zgoraj omenjenem delu poudaril zlasti težo jezi-
kovnega in zgodovinskega znanja ter tozadevno posebej izpostavil gra-
matiko in logiko kot temeljni spoznavni orodji. Sveto pismo je namreč
veljalo za razodeto Božjo modrost, za temeljno krščansko resnico in tako
za središče vse (neislamske) srednjeveške kulture. Toda ta resnica ni bila
razkrita na vsem jasen, sprotno ter slehrniku razviden način. Bralec jo
je moral namreč razbirati, dekodirati iz obilice tropov in figur, ki jih je
najti v bibličnem besedilu. Tako je latinska Biblija že zaradi svoje jezi-
kovne strukture pozivala in izzivala k razlagi2 ter tako med sebe kot be-
sedilo in bralca postavila pomemben vmesni člen, ki pa je nato odločil-
no oblikoval tudi srednjeveške poglede na prevajanje.
Ta vmesni člen sta bila interpretacija in njen nosilec, izobraženi raz-
lagalec, ponavadi duhovnik. Ta je moral biti za tovrstno opravilo ne le
pismen, temveč tudi dobro podkovan v svobodnih umetnostih na eni
ter v teološki eksegezi na drugi strani. In tako je bil poudarek srednje-
ga veka tudi pri prevajanju predvsem na jezikovnem in literarnem ra-
zumevanju in na z njim povezani interpretaciji besedil.
Enega sporočilno najbogatejših odgovorov, kako so izhodiščno raz-
merje besedilo – razumevanje(– prevajanje) ugledovali v srednjem veku,
je najti v obdobju karolinške renesanse. Karel je namreč po prevzemu
oblasti ugotovil, da je treba za reformo frankovske cerkve precej postori-
ti. Soočal se je z neukim klerom, z neredom v cerkveni pokrajni in celo z
neenotno pisno podobo svoje države. Zato je bilo treba preuredb, vendar
v Franciji ni bilo najti primernega kadra za tak podvig. Tako je Karel na
svoj dvor pripeljal filologe iz Italije (Pavel Diakon, Peter iz Pise, Pavlin
2 Ravno semantična odprtost bibličnih narativov in neobhodnost njihove interpre-
tacije sta kulturno zgodovino evropskega srednjega veka do znatne mere naredi-
li za intelektualno zgodovino sporov o primernosti eksegeze, in sicer tako metod
kot rezultatov, in s tem utemeljili reformacijo v 15. in 16. stoletju. Slednji je mogoče
s stališča biblične interpretacije brez prevelikega nasilja razumeti tudi kot ponov-
no kritično branje Pisma oz. interpretiranje Pisma onstran zaukazane dogmatič-
ne tradicije rimske cerkve in družbene konvencije Božje države »trojih ljudi«.
63
svobodnih umetnosti: gramatika, retorika, dialektika; aritmetika, geo
metrija, astronomija, glasba; od začetka humanizma in renesanse še zgo-
dovina in tekstologija).
Avguštin je v svojem zgoraj omenjenem delu poudaril zlasti težo jezi-
kovnega in zgodovinskega znanja ter tozadevno posebej izpostavil gra-
matiko in logiko kot temeljni spoznavni orodji. Sveto pismo je namreč
veljalo za razodeto Božjo modrost, za temeljno krščansko resnico in tako
za središče vse (neislamske) srednjeveške kulture. Toda ta resnica ni bila
razkrita na vsem jasen, sprotno ter slehrniku razviden način. Bralec jo
je moral namreč razbirati, dekodirati iz obilice tropov in figur, ki jih je
najti v bibličnem besedilu. Tako je latinska Biblija že zaradi svoje jezi-
kovne strukture pozivala in izzivala k razlagi2 ter tako med sebe kot be-
sedilo in bralca postavila pomemben vmesni člen, ki pa je nato odločil-
no oblikoval tudi srednjeveške poglede na prevajanje.
Ta vmesni člen sta bila interpretacija in njen nosilec, izobraženi raz-
lagalec, ponavadi duhovnik. Ta je moral biti za tovrstno opravilo ne le
pismen, temveč tudi dobro podkovan v svobodnih umetnostih na eni
ter v teološki eksegezi na drugi strani. In tako je bil poudarek srednje-
ga veka tudi pri prevajanju predvsem na jezikovnem in literarnem ra-
zumevanju in na z njim povezani interpretaciji besedil.
Enega sporočilno najbogatejših odgovorov, kako so izhodiščno raz-
merje besedilo – razumevanje(– prevajanje) ugledovali v srednjem veku,
je najti v obdobju karolinške renesanse. Karel je namreč po prevzemu
oblasti ugotovil, da je treba za reformo frankovske cerkve precej postori-
ti. Soočal se je z neukim klerom, z neredom v cerkveni pokrajni in celo z
neenotno pisno podobo svoje države. Zato je bilo treba preuredb, vendar
v Franciji ni bilo najti primernega kadra za tak podvig. Tako je Karel na
svoj dvor pripeljal filologe iz Italije (Pavel Diakon, Peter iz Pise, Pavlin
2 Ravno semantična odprtost bibličnih narativov in neobhodnost njihove interpre-
tacije sta kulturno zgodovino evropskega srednjega veka do znatne mere naredi-
li za intelektualno zgodovino sporov o primernosti eksegeze, in sicer tako metod
kot rezultatov, in s tem utemeljili reformacijo v 15. in 16. stoletju. Slednji je mogoče
s stališča biblične interpretacije brez prevelikega nasilja razumeti tudi kot ponov-
no kritično branje Pisma oz. interpretiranje Pisma onstran zaukazane dogmatič-
ne tradicije rimske cerkve in družbene konvencije Božje države »trojih ljudi«.
63
