Page 135 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 135
Z glasbo se je začel ukvarjati z osmimi leti. Na pobudo obeh staršev, ki sta anja ivec ◆ glasbeno delovanje heriberta svetela v ljubljani
bila velika ljubitelja glasbene umetnosti, so ga leta 1903 vpisali v šolo Glasbe-
ne matice v Ljubljani. S to osrednjo glasbenovzgojno ustanovo, ki je s svojo šol-
sko, založniško in koncertno dejavnostjo soustvarjala slovensko kulturo konec
19. in na začetku 20. stoletja, je Heribert ostal povezan vse do odhoda na štu-
dij v Prago leta 1913. Prvo leto je obiskoval le glasbeno teorijo pri Josipu Pavči-
ču (1870−1949), nato pa je postal učenec klavirja pri tedanjem ravnatelju Franu
Gerbiču (Svetel, 1936). Ravnatelj Gerbič (1840−1917) si je neprestano prizade-
val za širjenje predmetnika, visoko raven glasbenega pouka ter za podaljšanje
šolanja. V šoli Glasbene matice so delovali izjemno zavzeti in odlični učitelji,
med njimi so bili tudi koncertanti ali glasbeni ustvarjalci. Z zavzetim delom so
s svojimi gojenci dosegali zavidljive uspehe, še posebej na oddelkih za solopet-
je, klavir, godala in na področju zborovskega petja. Prav v teh oddelkih je He-
ribert dobil trdno vokalno in inštrumentalno osnovo. Po Gerbiču je bil njegov
učitelj klavirja še Josip Pavčič, skladatelj in pedagog. Pavčič je veljal za dobrega
in priljubljenega učitelja, ki je imel vzore v priznani nemški šoli Karla Zusch-
neida (1854–1926), enega vidnejših klavirskih pedagogov na prelomu stoletja
(Koter, 2012). Za potrebe pouka je Pavčič pripravil tehnične vaje, priredbe ljud-
skih pesmi za klavir in zvezek klavirskih skladb. Glasbena matica je Pavčičevo
didaktično klavirsko literaturo umestila v učni načrt, jo tudi izdala in glede na
potrebe večkrat ponatisnila. Klavirske ure je Heribert obiskoval tudi pri Anto-
nu Trostu (1889−1973), ki je bil med leti 1908–09 in 1912–14 nadomestni učitelj
v Glasbeni matici (Svetel, 1936). Trost je študiral klavir na dunajski Akademi-
ji za glasbo in gledališko umetnost med letoma 1909 in 1912 ter z odliko diplo-
miral. Tedaj je bil Dunaj žarišče novih glasbenih smeri in možnosti stika z naj-
naprednejšimi glasbenimi tokovi.
Ker družina Hirschmann v času Heribertovega zgodnjega šolanja še ni
imela lastnega klavirja, je moral vaditi v prostorih šole Glasbene matice (Pihler,
1963). Izvestje Glasbene matice ga v šolskem letu 1908/09 izkazuje v šestem le-
tniku klavirja (Štritof, 1909). Obiskoval je še ure violine pri češkem violini-
stu Josipu (Josefu) Vedralu (1872−1929), ki je na praškem konservatoriju di-
plomiral v razredu ključnega lika češke violinske šole Antonína Bennewitza.
Slednji je igral pomembno vlogo pri razvoju violinske pedagogike in didakti-
ke na Slovenskem konec 19. in začetku 20. stoletja, saj so mnogi izmed njegovih
številnih učencev poučevali bodisi na Slovenskem ali na tujih glasbenih usta-
novah, kjer so se šolali nekateri slovenski violinisti (Zupančič, 2013). V biografi-
ji iz leta 1936 Svetel kot svojega neformalnega učitelja navaja še Stanka Premrla
(1880−1965), pri katerem se je kalil v igri na orgle. Seznanil se je tudi z osnova-
mi pihalnih in trobilnih inštrumentov, saj se je v gimnazijskih letih učil še kla-
rinet in rog (Pihler, 1963). Pri katerem pedagogu in na kakšen način, zaenkrat
ni bilo moč ugotoviti. Heribert pa se je vneto zanimal tudi za teoretične pred-
mete, za harmonijo, kontrapunkt in glasbeno zgodovino (Pihler, 1963). Dobro
135
bila velika ljubitelja glasbene umetnosti, so ga leta 1903 vpisali v šolo Glasbe-
ne matice v Ljubljani. S to osrednjo glasbenovzgojno ustanovo, ki je s svojo šol-
sko, založniško in koncertno dejavnostjo soustvarjala slovensko kulturo konec
19. in na začetku 20. stoletja, je Heribert ostal povezan vse do odhoda na štu-
dij v Prago leta 1913. Prvo leto je obiskoval le glasbeno teorijo pri Josipu Pavči-
ču (1870−1949), nato pa je postal učenec klavirja pri tedanjem ravnatelju Franu
Gerbiču (Svetel, 1936). Ravnatelj Gerbič (1840−1917) si je neprestano prizade-
val za širjenje predmetnika, visoko raven glasbenega pouka ter za podaljšanje
šolanja. V šoli Glasbene matice so delovali izjemno zavzeti in odlični učitelji,
med njimi so bili tudi koncertanti ali glasbeni ustvarjalci. Z zavzetim delom so
s svojimi gojenci dosegali zavidljive uspehe, še posebej na oddelkih za solopet-
je, klavir, godala in na področju zborovskega petja. Prav v teh oddelkih je He-
ribert dobil trdno vokalno in inštrumentalno osnovo. Po Gerbiču je bil njegov
učitelj klavirja še Josip Pavčič, skladatelj in pedagog. Pavčič je veljal za dobrega
in priljubljenega učitelja, ki je imel vzore v priznani nemški šoli Karla Zusch-
neida (1854–1926), enega vidnejših klavirskih pedagogov na prelomu stoletja
(Koter, 2012). Za potrebe pouka je Pavčič pripravil tehnične vaje, priredbe ljud-
skih pesmi za klavir in zvezek klavirskih skladb. Glasbena matica je Pavčičevo
didaktično klavirsko literaturo umestila v učni načrt, jo tudi izdala in glede na
potrebe večkrat ponatisnila. Klavirske ure je Heribert obiskoval tudi pri Anto-
nu Trostu (1889−1973), ki je bil med leti 1908–09 in 1912–14 nadomestni učitelj
v Glasbeni matici (Svetel, 1936). Trost je študiral klavir na dunajski Akademi-
ji za glasbo in gledališko umetnost med letoma 1909 in 1912 ter z odliko diplo-
miral. Tedaj je bil Dunaj žarišče novih glasbenih smeri in možnosti stika z naj-
naprednejšimi glasbenimi tokovi.
Ker družina Hirschmann v času Heribertovega zgodnjega šolanja še ni
imela lastnega klavirja, je moral vaditi v prostorih šole Glasbene matice (Pihler,
1963). Izvestje Glasbene matice ga v šolskem letu 1908/09 izkazuje v šestem le-
tniku klavirja (Štritof, 1909). Obiskoval je še ure violine pri češkem violini-
stu Josipu (Josefu) Vedralu (1872−1929), ki je na praškem konservatoriju di-
plomiral v razredu ključnega lika češke violinske šole Antonína Bennewitza.
Slednji je igral pomembno vlogo pri razvoju violinske pedagogike in didakti-
ke na Slovenskem konec 19. in začetku 20. stoletja, saj so mnogi izmed njegovih
številnih učencev poučevali bodisi na Slovenskem ali na tujih glasbenih usta-
novah, kjer so se šolali nekateri slovenski violinisti (Zupančič, 2013). V biografi-
ji iz leta 1936 Svetel kot svojega neformalnega učitelja navaja še Stanka Premrla
(1880−1965), pri katerem se je kalil v igri na orgle. Seznanil se je tudi z osnova-
mi pihalnih in trobilnih inštrumentov, saj se je v gimnazijskih letih učil še kla-
rinet in rog (Pihler, 1963). Pri katerem pedagogu in na kakšen način, zaenkrat
ni bilo moč ugotoviti. Heribert pa se je vneto zanimal tudi za teoretične pred-
mete, za harmonijo, kontrapunkt in glasbeno zgodovino (Pihler, 1963). Dobro
135
