Page 138 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 138
sbenopedagoški zbornik ◆ letnik 16 ◆ številka 33 zaman (Življenjepis, b. l.). Prošnja je bila zavrnjena. Čeprav razočaran, je na-
šel uteho v lastnem študiju glasbene teorije ter v komponiranju. V tem času je
uglasbil več pesmi, ki jih je posvetil svojim vojnim tovarišem ali jih poslal v do-
movino k sestri Zofiji in Stanku Premrlu, s katerim si je dopisoval. (Življenje-
pis, b. l.). Premrl je v Cerkvenem glasbeniku (1916, str. 8) zapisal, da se »tudi ne-
kateri naši glasbeniki pogosto oglašajo [iz bojnega polja, op. p.], posebno: […] g.
H. Hirschmann. Zadnji nam je poslal tudi skladbo ‚Marija Mati ljubljena‘, ki
jo je zložil v bližini fronte in ki jo, če Bog da, o priliki objavimo.«
Poleti 1918 so ga iz Venose premestili v kraj Nocera Umbra blizu Perugie,
kjer pa mu glasbene aktivnosti niso bile več dovoljene. Po koncu vojne mu ni
bilo dano odriniti domov, temveč so ga kot vojnega ujetnika odpeljali v Geno-
vo, kjer so Italijani nad ujetniki izvajali hudo represijo. Minevali so meseci, ita-
lijanska oblast pa je bila vedno bolj v sponah fašizma. Ujetnikov se je polaščala
negotovost, njihovo vračanje je bilo težavno in je potekalo (pre)počasi. Ohra-
nilo se je pričevanje, v katerem poročnik Svetel v imenu jugoslovanskih ujetni-
kov poizveduje pri štabnem naredniku v Bariju o tem, ali je sploh še upanje na
povratek v domovino (Življenjepis, b. l.). V odgovoru je bilo zapisano: »Druga
spasa Vam nema nego samo bežite i to za Rim, Via Nazionale 181.« (str. 6) To
pismo je menda pospešilo, da so vojne ujetnike jugoslovanskega rodu odpravi-
li iz taborišča. Z vlakom so jih v zaprtih vagonih odpeljali najprej v Rim, nato
pa v pristanišče v Bari. Italijanska vojna ladja jih je odpeljala proti Dobrovni-
ku. Na jugoslovanska tla je Heribert prvič stopil 23. marca 1920. Po zaslišanju
na vojni komandi v Dubrovniku in opravljenih formalnosti, je dobil vozovni-
co za vrnitev v Ljubljano. Ustavil se je v Sarajevu in od tam brzojavil staršem:
»Došel na svidenje – Heri.« (str. 6) Domov je prispel 25. marca 1920 in se po-
novno srečal z družinskimi člani.
med obema vojnama v ljubljani
Po vrnitvi iz ujetništv, se je znova znašel na razpotju življenjske poti. Tokrat mu
starši niso več svetovali, pač pa so po tihem želeli, da bi sledil svojemu notra-
njemu občutku in se končno posvetil svojemu življenjskemu cilju – glasbi. Po-
nudili so mu celo finančna sredstva in bili prepričani, da se bo vrnil v Prago ter
se vpisal na glasbeni konservatorij. Vendar se je odločil drugače. Vpisal se je na
Univerzo v Ljubljani ter se posvetil študiju prava, saj je čutil dolžnost, da konča
nekoč začeto (Keršič Svetel, 2018). Študiju prava se je resno posvetil in 23. juni-
ja 1922 diplomiral. Takoj po diplomi se je zaposlil pri Deželni vladi v Ljubljani
kot koncipist in reševal pravne akte. Leta 1923 je bil sprejet v službo konceptne-
ga uradnika na ljubljanskem Magistratu. V tej službi je ostal do leta 1946 in kot
pravi sam, je tam »iztrošil veliko moči«. Sodeloval je pri reševanju mestnih so-
cialnih problemov, skrbel za dodeljevanje delo brezposelnim in pomagal pri
ustanovitvi zavoda v stari cukrarni. Ta je postala zatočišče socialno ogrože-
138
šel uteho v lastnem študiju glasbene teorije ter v komponiranju. V tem času je
uglasbil več pesmi, ki jih je posvetil svojim vojnim tovarišem ali jih poslal v do-
movino k sestri Zofiji in Stanku Premrlu, s katerim si je dopisoval. (Življenje-
pis, b. l.). Premrl je v Cerkvenem glasbeniku (1916, str. 8) zapisal, da se »tudi ne-
kateri naši glasbeniki pogosto oglašajo [iz bojnega polja, op. p.], posebno: […] g.
H. Hirschmann. Zadnji nam je poslal tudi skladbo ‚Marija Mati ljubljena‘, ki
jo je zložil v bližini fronte in ki jo, če Bog da, o priliki objavimo.«
Poleti 1918 so ga iz Venose premestili v kraj Nocera Umbra blizu Perugie,
kjer pa mu glasbene aktivnosti niso bile več dovoljene. Po koncu vojne mu ni
bilo dano odriniti domov, temveč so ga kot vojnega ujetnika odpeljali v Geno-
vo, kjer so Italijani nad ujetniki izvajali hudo represijo. Minevali so meseci, ita-
lijanska oblast pa je bila vedno bolj v sponah fašizma. Ujetnikov se je polaščala
negotovost, njihovo vračanje je bilo težavno in je potekalo (pre)počasi. Ohra-
nilo se je pričevanje, v katerem poročnik Svetel v imenu jugoslovanskih ujetni-
kov poizveduje pri štabnem naredniku v Bariju o tem, ali je sploh še upanje na
povratek v domovino (Življenjepis, b. l.). V odgovoru je bilo zapisano: »Druga
spasa Vam nema nego samo bežite i to za Rim, Via Nazionale 181.« (str. 6) To
pismo je menda pospešilo, da so vojne ujetnike jugoslovanskega rodu odpravi-
li iz taborišča. Z vlakom so jih v zaprtih vagonih odpeljali najprej v Rim, nato
pa v pristanišče v Bari. Italijanska vojna ladja jih je odpeljala proti Dobrovni-
ku. Na jugoslovanska tla je Heribert prvič stopil 23. marca 1920. Po zaslišanju
na vojni komandi v Dubrovniku in opravljenih formalnosti, je dobil vozovni-
co za vrnitev v Ljubljano. Ustavil se je v Sarajevu in od tam brzojavil staršem:
»Došel na svidenje – Heri.« (str. 6) Domov je prispel 25. marca 1920 in se po-
novno srečal z družinskimi člani.
med obema vojnama v ljubljani
Po vrnitvi iz ujetništv, se je znova znašel na razpotju življenjske poti. Tokrat mu
starši niso več svetovali, pač pa so po tihem želeli, da bi sledil svojemu notra-
njemu občutku in se končno posvetil svojemu življenjskemu cilju – glasbi. Po-
nudili so mu celo finančna sredstva in bili prepričani, da se bo vrnil v Prago ter
se vpisal na glasbeni konservatorij. Vendar se je odločil drugače. Vpisal se je na
Univerzo v Ljubljani ter se posvetil študiju prava, saj je čutil dolžnost, da konča
nekoč začeto (Keršič Svetel, 2018). Študiju prava se je resno posvetil in 23. juni-
ja 1922 diplomiral. Takoj po diplomi se je zaposlil pri Deželni vladi v Ljubljani
kot koncipist in reševal pravne akte. Leta 1923 je bil sprejet v službo konceptne-
ga uradnika na ljubljanskem Magistratu. V tej službi je ostal do leta 1946 in kot
pravi sam, je tam »iztrošil veliko moči«. Sodeloval je pri reševanju mestnih so-
cialnih problemov, skrbel za dodeljevanje delo brezposelnim in pomagal pri
ustanovitvi zavoda v stari cukrarni. Ta je postala zatočišče socialno ogrože-
138
