Page 137 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 137
anja ivec ◆ glasbeno delovanje heriberta svetela v ljubljani
Slika 2: Heribert Svetel v brigadirski šoli v Admontu, l. 1916
Vir: zapuščina Heriberta Svetela, fotografija iz zasebnega družinskega arhiva.
Družina Hirschmann je tedaj preživljala izjemno težke čase, predvsem
mati Marija, ki ji je vojna odtegnila dva sinova in še moža, tako dj je morala
sama skrbeti za družino. Heribert je bil kot vojni ujetnik sprva odpeljan v Ve-
noso (Svetel, 1916) na jug Italije, kjer je živel med novembrom 1916 in poletjem
1918. Tam je imel nekaj glasbenih tovarišev, med njimi tudi dva violinista, Čeha
dr. Pivnička iz Prage in Madžara Riegera iz Budimpešte, čigar imeni nista zna-
ni. Družino je prosil, da mu pošlje violino ter nekaj glasbenih knjig; Vse to z
namenom, da bi s prijatelji muzicirali. V podporo jim je švicarski Rdeči križ
priskrbel klavir, nekaj notnega materiala in glasben-teoretične knjige. Tako se
je zanj in njegove vojne tovariše začelo razgibano glasbeno življenje, ki je blaži-
lo grozljive podobe vojne. Čas, ki ga je prebil v Venosi, je imel za Svetelovo glas-
beno rast velik pomen. Veliko je muziciral, vadil klavir in v klavirski igri kalil
svoje tovariše. Med ujetniki je imel več učencev, tudi nekaj v glasbi popolnih
začetnikov. Bil je znan po tem, da se je prav vsakomur zares posvetil in bil s svo-
jimi glasbenimi nastopi zgled. V taborišču je med drugim ustanovil orkester in
zbor ter z obema prirejal večje nastope. Njegovemu glasbenemu prizadevanju
so prisostvovali tudi italijanski vojaki. Preko znanstev je prosil italijanske voja-
ške oblasti, da bi mu kjer koli v Italiji dovolili obiskovati konservatorij, vendar
137
Slika 2: Heribert Svetel v brigadirski šoli v Admontu, l. 1916
Vir: zapuščina Heriberta Svetela, fotografija iz zasebnega družinskega arhiva.
Družina Hirschmann je tedaj preživljala izjemno težke čase, predvsem
mati Marija, ki ji je vojna odtegnila dva sinova in še moža, tako dj je morala
sama skrbeti za družino. Heribert je bil kot vojni ujetnik sprva odpeljan v Ve-
noso (Svetel, 1916) na jug Italije, kjer je živel med novembrom 1916 in poletjem
1918. Tam je imel nekaj glasbenih tovarišev, med njimi tudi dva violinista, Čeha
dr. Pivnička iz Prage in Madžara Riegera iz Budimpešte, čigar imeni nista zna-
ni. Družino je prosil, da mu pošlje violino ter nekaj glasbenih knjig; Vse to z
namenom, da bi s prijatelji muzicirali. V podporo jim je švicarski Rdeči križ
priskrbel klavir, nekaj notnega materiala in glasben-teoretične knjige. Tako se
je zanj in njegove vojne tovariše začelo razgibano glasbeno življenje, ki je blaži-
lo grozljive podobe vojne. Čas, ki ga je prebil v Venosi, je imel za Svetelovo glas-
beno rast velik pomen. Veliko je muziciral, vadil klavir in v klavirski igri kalil
svoje tovariše. Med ujetniki je imel več učencev, tudi nekaj v glasbi popolnih
začetnikov. Bil je znan po tem, da se je prav vsakomur zares posvetil in bil s svo-
jimi glasbenimi nastopi zgled. V taborišču je med drugim ustanovil orkester in
zbor ter z obema prirejal večje nastope. Njegovemu glasbenemu prizadevanju
so prisostvovali tudi italijanski vojaki. Preko znanstev je prosil italijanske voja-
ške oblasti, da bi mu kjer koli v Italiji dovolili obiskovati konservatorij, vendar
137
