Page 252 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 252
na Lešnik
a hkrati predstavlja nepogrešljiv del kolektiva (O’Toole in Stinson 2015). Fik-
tivni prostor drame vzpostavlja neke vrste »simulirano resničnost«,¹ v katero
učenci vstopajo skozi različne vloge ter lastno učno izkušnjo osmislijo z raz-
ličnih perspektiv. Pristop je tako skladen z izsledki izkustvenega učenja ter
sledi sodobnim načelom pridobivanja in (samo)oblikovanja znanja.
Drama v izobraževanju sloni na štirih temeljih: (dramski) igri, učenju znotraj
širšega (dramskega) konteksta, osebni vpletenosti v učni proces ter simbolni
predstavitvi realnega življenja (Bowell in Heap 2013). Ključna je pristna izku-
šnja, v katero tako učitelj kot učenci vstopajo »z dušo in telesom«, torej kar-
seda celostno, kar navadno pomeni, da dramo težko omejimo na eno samo
predmetno področje ali na zgolj pridobivanje posamičnih informacij, pač pa
vključuje tako znanja kot spretnosti z različnih predmetnih področij; pripisu-
jejo ji tudi potencialno možnost za širši osebnostni razvoj (spremembe stališč
in posledično vedenja) (Lapajne Dekleva 2012). S tega vidika lahko trdimo, da
drama v izobraževanju predstavlja idealen pristop za medpredmetno pove-
zovanje, seveda v primeru, da so učitelji seznanjeni s osnovnimi spoznanji
gledališke pedagogike ter imajo jasno začrtane cilje, ki jih želijo s tovrstnim
pristopom doseči.
V pričujočem prispevku bomo ta učni pristop umestili v širše področje gle-
dališke pedagogike ter povezali z že obstoječimi izsledki izkustvenega uče-
nja. Dramo bomo razčlenili na posamične metode in tehnike ter njen po-
tek prikazali tudi ob praktičnem primeru, pri čemer bomo posebej izpostavili
možnosti medpredmetnega povezovanja.
Gledališka pedagogika: trije vidiki vključevanja gledališča
v pedagoški proces
Termin gledališka pedagogika se v zadnjem času vse bolj uveljavlja tudi v na-
šem prostoru, a predstave o tem, kaj zajema, so tako med izobraževalci kot
gledališčniki še precej nejasne. Posledično se težave pojavljajo pri poimeno-
vanju posameznih pristopov,² ki se zelo različno prevajajo iz izvorno tuje li-
terature. Javni sklad za kulturne dejavnosti (JSKD) je zato imenoval Delovno
¹ »Simulirana resničnost« je termin, ki ga v monografiji Izkustveno učenje (Marentič Požarnik idr.
2019) avtorice uporabljajo pri opredeljevanju avtentičnosti okoliščin učne izkušnje – o »simuli-
rani resničnosti« govorimo, ko učenje s pomočjo metod simulacije, igre vlog, študije primerov
itn. še vedno poteka v učilnici in ne »v resničnem svetu«. V tem smislu so »simulirane resnično-
sti« skladne s fiktivnimi dramskimi svetovi.
² Drama v izobraževanju se ponekod prevaja tudi kot drama v vzgoji, ustvarjalna drama, krea-
tivna drama ipd.; v anglosaškem svetu je uveljavljeni izraz Drama in Education, znan tudi pod
kratico DiE.
250
a hkrati predstavlja nepogrešljiv del kolektiva (O’Toole in Stinson 2015). Fik-
tivni prostor drame vzpostavlja neke vrste »simulirano resničnost«,¹ v katero
učenci vstopajo skozi različne vloge ter lastno učno izkušnjo osmislijo z raz-
ličnih perspektiv. Pristop je tako skladen z izsledki izkustvenega učenja ter
sledi sodobnim načelom pridobivanja in (samo)oblikovanja znanja.
Drama v izobraževanju sloni na štirih temeljih: (dramski) igri, učenju znotraj
širšega (dramskega) konteksta, osebni vpletenosti v učni proces ter simbolni
predstavitvi realnega življenja (Bowell in Heap 2013). Ključna je pristna izku-
šnja, v katero tako učitelj kot učenci vstopajo »z dušo in telesom«, torej kar-
seda celostno, kar navadno pomeni, da dramo težko omejimo na eno samo
predmetno področje ali na zgolj pridobivanje posamičnih informacij, pač pa
vključuje tako znanja kot spretnosti z različnih predmetnih področij; pripisu-
jejo ji tudi potencialno možnost za širši osebnostni razvoj (spremembe stališč
in posledično vedenja) (Lapajne Dekleva 2012). S tega vidika lahko trdimo, da
drama v izobraževanju predstavlja idealen pristop za medpredmetno pove-
zovanje, seveda v primeru, da so učitelji seznanjeni s osnovnimi spoznanji
gledališke pedagogike ter imajo jasno začrtane cilje, ki jih želijo s tovrstnim
pristopom doseči.
V pričujočem prispevku bomo ta učni pristop umestili v širše področje gle-
dališke pedagogike ter povezali z že obstoječimi izsledki izkustvenega uče-
nja. Dramo bomo razčlenili na posamične metode in tehnike ter njen po-
tek prikazali tudi ob praktičnem primeru, pri čemer bomo posebej izpostavili
možnosti medpredmetnega povezovanja.
Gledališka pedagogika: trije vidiki vključevanja gledališča
v pedagoški proces
Termin gledališka pedagogika se v zadnjem času vse bolj uveljavlja tudi v na-
šem prostoru, a predstave o tem, kaj zajema, so tako med izobraževalci kot
gledališčniki še precej nejasne. Posledično se težave pojavljajo pri poimeno-
vanju posameznih pristopov,² ki se zelo različno prevajajo iz izvorno tuje li-
terature. Javni sklad za kulturne dejavnosti (JSKD) je zato imenoval Delovno
¹ »Simulirana resničnost« je termin, ki ga v monografiji Izkustveno učenje (Marentič Požarnik idr.
2019) avtorice uporabljajo pri opredeljevanju avtentičnosti okoliščin učne izkušnje – o »simuli-
rani resničnosti« govorimo, ko učenje s pomočjo metod simulacije, igre vlog, študije primerov
itn. še vedno poteka v učilnici in ne »v resničnem svetu«. V tem smislu so »simulirane resnično-
sti« skladne s fiktivnimi dramskimi svetovi.
² Drama v izobraževanju se ponekod prevaja tudi kot drama v vzgoji, ustvarjalna drama, krea-
tivna drama ipd.; v anglosaškem svetu je uveljavljeni izraz Drama in Education, znan tudi pod
kratico DiE.
250
