Page 256 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 256
na Lešnik
– Čustveni odziv. Izbrana tema mora pri učencih vzbuditi čustveni odziv.
Svet, ki nas obdaja, je vse prej kot preprosto razumljiv. Kako razložiti la-
koto, teroristične napade, zlorabe otrok . . .? Vloga pedagogov ni pred-
staviti pomirjujoče racionalizacije, kot to počno politični veljaki, pač pa
pomagati razumeti tovrstne dogodke otrokom in mladostnikom v ob-
čutljivem obdobju oblikovanja osebnih vrednot. Razumevanja ne mo-
remo preprosto predati, lahko ga samo občutimo, pri čemer so nam v
pomoč umetniški pristopi. V ospredju gledališke umetnosti so medčlo-
veški odnosi in tako drama v izobraževanju izjemno pripomore k razu-
mevanju določenih človeških ravnanj ter razvijanju empatije.
– Vzpostavljanje čustvene distance. Po prvotnem čustvenem odzivu mo-
ramo do obravnavane tematike obvezno vzpostaviti določeno ču-
stveno distanco, če jo želimo podrobneje analizirati. Navadno dolo-
čeno distanco ponudi že drama sama, ki v obliki metafore razlaga o
morebitnih kompleksnih, t. i. tabu temah. Paradoksno nam torej vzpo-
stavitev distance omogoča, da se čustveno kompleksnim temam kar
najbolj približamo, saj na dogajanje pogledamo z različnih zornih ko-
tov.
– Fizična manipulacija realnega sveta znotraj sveta dramske fikcije. Ču-
stvena distanca pripomore k vzpostavitvi varnega okolja dramske fik-
cije, ki funkcionira kot nekakšen družbeni laboratorij, v katerem lahko
izvajamo različne eksperimente človeške interakcije brez kvarnih po-
sledic v realnem svetu. Sodelujoči v gledališkem dogodku vstopijo v
fiktivni svet karseda celostno – prinašajo svoja znanja, izkušnje, čustva,
domišljijo, ideje ter telesa. Postanejo del fiktivnega sveta in ga ne zgolj
opazujejo s strani ter se ob tem aktivno učijo po principu izkustvenega
učenja. Kljub temu, da se vsi ves čas zavedajo, da gre za fiktivni svet, pa
je izkušnja drame v izobraževanju kar najbližja realni situaciji in omo-
goča karseda življenjski pristop do učenja.
Metode in tehnike znotraj drame v izobraževanju
Drama v izobraževanju se kot procesna dramska zvrst od klasične drame raz-
likuje v prvi vrsti po tem, da ne predvideva končnega produkta, ki bi ga pred-
stavili pred občinstvom. Soustvarjajo jo vsi sodelujoči, tako učitelj kot učenci,
ki so hkrati igralci, režiserji, dramatiki . . . pa tudi gledalci (O’Toole 1992).⁵ Da bi
⁵ Augusto Boal (1995), eden od najbolj uveljavljenih predstavnikov gledališke pedagogike, je za
udeležence procesnih dramskih zvrsti uporabil termin spectactors (gledigralci), ki je besedna
skovanka iz besed actors (igralci) in spectators (gledalci).
254
– Čustveni odziv. Izbrana tema mora pri učencih vzbuditi čustveni odziv.
Svet, ki nas obdaja, je vse prej kot preprosto razumljiv. Kako razložiti la-
koto, teroristične napade, zlorabe otrok . . .? Vloga pedagogov ni pred-
staviti pomirjujoče racionalizacije, kot to počno politični veljaki, pač pa
pomagati razumeti tovrstne dogodke otrokom in mladostnikom v ob-
čutljivem obdobju oblikovanja osebnih vrednot. Razumevanja ne mo-
remo preprosto predati, lahko ga samo občutimo, pri čemer so nam v
pomoč umetniški pristopi. V ospredju gledališke umetnosti so medčlo-
veški odnosi in tako drama v izobraževanju izjemno pripomore k razu-
mevanju določenih človeških ravnanj ter razvijanju empatije.
– Vzpostavljanje čustvene distance. Po prvotnem čustvenem odzivu mo-
ramo do obravnavane tematike obvezno vzpostaviti določeno ču-
stveno distanco, če jo želimo podrobneje analizirati. Navadno dolo-
čeno distanco ponudi že drama sama, ki v obliki metafore razlaga o
morebitnih kompleksnih, t. i. tabu temah. Paradoksno nam torej vzpo-
stavitev distance omogoča, da se čustveno kompleksnim temam kar
najbolj približamo, saj na dogajanje pogledamo z različnih zornih ko-
tov.
– Fizična manipulacija realnega sveta znotraj sveta dramske fikcije. Ču-
stvena distanca pripomore k vzpostavitvi varnega okolja dramske fik-
cije, ki funkcionira kot nekakšen družbeni laboratorij, v katerem lahko
izvajamo različne eksperimente človeške interakcije brez kvarnih po-
sledic v realnem svetu. Sodelujoči v gledališkem dogodku vstopijo v
fiktivni svet karseda celostno – prinašajo svoja znanja, izkušnje, čustva,
domišljijo, ideje ter telesa. Postanejo del fiktivnega sveta in ga ne zgolj
opazujejo s strani ter se ob tem aktivno učijo po principu izkustvenega
učenja. Kljub temu, da se vsi ves čas zavedajo, da gre za fiktivni svet, pa
je izkušnja drame v izobraževanju kar najbližja realni situaciji in omo-
goča karseda življenjski pristop do učenja.
Metode in tehnike znotraj drame v izobraževanju
Drama v izobraževanju se kot procesna dramska zvrst od klasične drame raz-
likuje v prvi vrsti po tem, da ne predvideva končnega produkta, ki bi ga pred-
stavili pred občinstvom. Soustvarjajo jo vsi sodelujoči, tako učitelj kot učenci,
ki so hkrati igralci, režiserji, dramatiki . . . pa tudi gledalci (O’Toole 1992).⁵ Da bi
⁵ Augusto Boal (1995), eden od najbolj uveljavljenih predstavnikov gledališke pedagogike, je za
udeležence procesnih dramskih zvrsti uporabil termin spectactors (gledigralci), ki je besedna
skovanka iz besed actors (igralci) in spectators (gledalci).
254
