Page 28 - Zabukovec Baruca, Petra. 2020. Z odgovornostjo do družbenih spremembv smeri trajnostno odgovornega razvoja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 28
Odgovornost kot vrednota družbe
primernejši odziv na dano situacijo. Odzivi se lahko gibljejo med
preteklo aktivnostjo in nacˇrtovano prihodnjo intervencijo. Premika-
jo se med razlicˇnimi situacijami in spreminjajocˇimi se okolišcˇinami.
S tem nihajo med številnimi normativnimi zahtevami. Odgovornost
kot temeljni posrednik med odlocˇitvijo in iniciativo se skozi cˇas so-
ocˇa s spreminjajocˇimi se in nikoli dokoncˇno predvidljivimi zahteva-
mi. Pri tem se opira na etiko in moralo.
Filozofske smernice odgovornosti
Glede na narašcˇajocˇe uveljavljanje odgovornosti, etike in morale v
družbi se pri poglobljenem razumevanju obracˇamo k filozofskim
smernicam. Filozofija odgovornosti, ki se opira na etiko, eticˇna na-
cˇela mišljenja in ravnanja, se deli na dve veji: deontološko in teleo-
28 loško etiko (Fennell 1999; Bernik 2001; Weeden 2008). Za deontološki
pristop so moralna nacˇela in moralne zapovedi samozadostne, ob-
stajajo brez sklicevanja na nekaj drugega, zunanjega, pri cˇemer je
pomembno dejanje brez upoštevanja posledic. Teleološka etika pa
je utemeljena na zunanjem eticˇnem nacˇelu uporabnosti, pri cˇemer
štejejo zgolj ucˇinki in dejanja, neodvisno od moralne stopnje same-
ga dejanja.
Weber (1988) je iz obeh oblikoval dva temeljna pristopa, ki sta v
bistvu le razlicˇna eticˇna položaja, v katerih se posamezniki odlocˇajo
in pri cˇemer se zavedajo odgovornosti za svoja ravnanja. Prva je na-
zorska etika, ki izhaja iz prepricˇanja in katere moralno vrednost pre-
sojajo po skladnosti z vrhovnimi eticˇnimi nacˇeli, pri cˇemer posledice
dejanj niso pomembne. Nasprotno je drugi pristop utemeljen na od-
govornostni etiki, ki naš svet prikazuje z vsemi pomanjkljivostmi in
slabostmi. V nasprotju z nazorsko etiko, ki se opira na vrhovna nacˇe-
la zunaj sebe, pa se mora odgovorni etik odlocˇati sam po svoji vesti
in zavesti.
Izvor koncepta odgovornosti je z vidika temeljev moderne huma-
nistike preucˇeval filozof Imamichi, ki je problem odgovornosti pred-
stavil kot osrednji del problema etike (Williams 2008). Imamichi je
raziskoval zgodovinski odnos med posameznikom in odgovornostjo
ter ugotovil, da med konceptoma ni bilo izpostavljene ozke poveza-
nosti. Koncept odgovornosti se je pojavil leta 1787 v Franciji, kasne-
je v Angliji in šele konec 19. stoletja v Nemcˇiji. Imamichi je v svojih
ugotovitvah povzel, da je v zahodnem filozofskem razmišljanju re-
flektiral cˇlovek, vendar ni mogel potrditi globokega filozofskega raz-
primernejši odziv na dano situacijo. Odzivi se lahko gibljejo med
preteklo aktivnostjo in nacˇrtovano prihodnjo intervencijo. Premika-
jo se med razlicˇnimi situacijami in spreminjajocˇimi se okolišcˇinami.
S tem nihajo med številnimi normativnimi zahtevami. Odgovornost
kot temeljni posrednik med odlocˇitvijo in iniciativo se skozi cˇas so-
ocˇa s spreminjajocˇimi se in nikoli dokoncˇno predvidljivimi zahteva-
mi. Pri tem se opira na etiko in moralo.
Filozofske smernice odgovornosti
Glede na narašcˇajocˇe uveljavljanje odgovornosti, etike in morale v
družbi se pri poglobljenem razumevanju obracˇamo k filozofskim
smernicam. Filozofija odgovornosti, ki se opira na etiko, eticˇna na-
cˇela mišljenja in ravnanja, se deli na dve veji: deontološko in teleo-
28 loško etiko (Fennell 1999; Bernik 2001; Weeden 2008). Za deontološki
pristop so moralna nacˇela in moralne zapovedi samozadostne, ob-
stajajo brez sklicevanja na nekaj drugega, zunanjega, pri cˇemer je
pomembno dejanje brez upoštevanja posledic. Teleološka etika pa
je utemeljena na zunanjem eticˇnem nacˇelu uporabnosti, pri cˇemer
štejejo zgolj ucˇinki in dejanja, neodvisno od moralne stopnje same-
ga dejanja.
Weber (1988) je iz obeh oblikoval dva temeljna pristopa, ki sta v
bistvu le razlicˇna eticˇna položaja, v katerih se posamezniki odlocˇajo
in pri cˇemer se zavedajo odgovornosti za svoja ravnanja. Prva je na-
zorska etika, ki izhaja iz prepricˇanja in katere moralno vrednost pre-
sojajo po skladnosti z vrhovnimi eticˇnimi nacˇeli, pri cˇemer posledice
dejanj niso pomembne. Nasprotno je drugi pristop utemeljen na od-
govornostni etiki, ki naš svet prikazuje z vsemi pomanjkljivostmi in
slabostmi. V nasprotju z nazorsko etiko, ki se opira na vrhovna nacˇe-
la zunaj sebe, pa se mora odgovorni etik odlocˇati sam po svoji vesti
in zavesti.
Izvor koncepta odgovornosti je z vidika temeljev moderne huma-
nistike preucˇeval filozof Imamichi, ki je problem odgovornosti pred-
stavil kot osrednji del problema etike (Williams 2008). Imamichi je
raziskoval zgodovinski odnos med posameznikom in odgovornostjo
ter ugotovil, da med konceptoma ni bilo izpostavljene ozke poveza-
nosti. Koncept odgovornosti se je pojavil leta 1787 v Franciji, kasne-
je v Angliji in šele konec 19. stoletja v Nemcˇiji. Imamichi je v svojih
ugotovitvah povzel, da je v zahodnem filozofskem razmišljanju re-
flektiral cˇlovek, vendar ni mogel potrditi globokega filozofskega raz-
