Page 30 - Zabukovec Baruca, Petra. 2020. Z odgovornostjo do družbenih spremembv smeri trajnostno odgovornega razvoja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 30
Odgovornost kot vrednota družbe
verzalno odgovornostjo med ljudmi. Za edini možni kriterij moral-
nega ravnanja postavlja odnos do drugega, pri cˇemer ne gre za ab-
strakten, temvecˇ dejanski odnos. V dejanskem odnosu do drugega se
udejanja moralna zavest, ki povzrocˇi, da cˇlovek postane cˇlovek. Zato
biti za drugega pomeni biti hkrati zase in za lastno samouresnicˇeva-
nje.
Ne glede na razlike obeh konceptov Sartre in Levinas absolutni
koncept odgovornosti opredelita kot pomemben za cˇloveško dosto-
janstvo in del notranje individualnosti. Sartre poudarja sposobnost
svobode posameznika za izbiro in obstoj življenja, ki je temeljna
eticˇna skrb za druge, medtem ko je za Levinasa obstoj drugega kot
tak temelj absolutne odgovornosti za ljudi.
Pomen vzajemnosti in soodvisnosti odgovornega ravnanja pou-
30 darja tradicionalni antropološki koncept avtenticˇnosti, ki sta ga na
prelomu 19. in 20. stoletja obudila Nietzsche in Heidegger. Temelji
na dveh dejavnikih: posamezniku kot nosilcu odgovornosti in legiti-
mni pristojnosti, ki ji je oseba z odgovornostjo zavezana. Pristojnosti
izvirajo iz pojma odgovornosti, pri katerem je bistven odziv, odgovor,
ravnanje.
Glede na predstavljen temeljni okvir odgovornosti lahko odgovor-
nost v shematicˇnem smislu locˇimo na individualno in kolektivno, pri
cˇemer je lahko samostojna ali pa vzajemna z drugimi vrednotami.
Individualna in kolektivna odgovornost
V globaliziranem in politicˇno pluralnem svetu na odgovornost vpli-
vajo zelo razlicˇni interesi, ki so motivirani individualno ali kolektiv-
no. To nujno vodi do konflikta interesov in spopada vrednot in civi-
lizacij, na drugi strani pa se lahko poveže v zelo odgovorne koopera-
cije.
V razlikovanju med individualno in kolektivno odgovornostjo Wil-
liams (2008) izpostavlja ocˇitne simetrije. Skoraj vse, kar lahko velja
za odgovornega posameznika, lahko velja tudi za organizacijo, kajti
gre za vzajemno soodvisnost, na osnovi katere se vloge ustvarjajo in
izpolnjujejo.
Vprašanje, ali je pri odlocˇanju odgovornost stvar posameznika ali
skupine, je tema mnogih razprav v literaturi. Teorije, ki zagovarjajo
individualizem, temeljijo na predpostavki, da je »dobro za posame-
znika« na prvem mestu, medtem ko zagovorniki kolektivizma dajejo
prednost »dobremu za skupnost« (Vardy in Grosch 1994). Že v antiki
verzalno odgovornostjo med ljudmi. Za edini možni kriterij moral-
nega ravnanja postavlja odnos do drugega, pri cˇemer ne gre za ab-
strakten, temvecˇ dejanski odnos. V dejanskem odnosu do drugega se
udejanja moralna zavest, ki povzrocˇi, da cˇlovek postane cˇlovek. Zato
biti za drugega pomeni biti hkrati zase in za lastno samouresnicˇeva-
nje.
Ne glede na razlike obeh konceptov Sartre in Levinas absolutni
koncept odgovornosti opredelita kot pomemben za cˇloveško dosto-
janstvo in del notranje individualnosti. Sartre poudarja sposobnost
svobode posameznika za izbiro in obstoj življenja, ki je temeljna
eticˇna skrb za druge, medtem ko je za Levinasa obstoj drugega kot
tak temelj absolutne odgovornosti za ljudi.
Pomen vzajemnosti in soodvisnosti odgovornega ravnanja pou-
30 darja tradicionalni antropološki koncept avtenticˇnosti, ki sta ga na
prelomu 19. in 20. stoletja obudila Nietzsche in Heidegger. Temelji
na dveh dejavnikih: posamezniku kot nosilcu odgovornosti in legiti-
mni pristojnosti, ki ji je oseba z odgovornostjo zavezana. Pristojnosti
izvirajo iz pojma odgovornosti, pri katerem je bistven odziv, odgovor,
ravnanje.
Glede na predstavljen temeljni okvir odgovornosti lahko odgovor-
nost v shematicˇnem smislu locˇimo na individualno in kolektivno, pri
cˇemer je lahko samostojna ali pa vzajemna z drugimi vrednotami.
Individualna in kolektivna odgovornost
V globaliziranem in politicˇno pluralnem svetu na odgovornost vpli-
vajo zelo razlicˇni interesi, ki so motivirani individualno ali kolektiv-
no. To nujno vodi do konflikta interesov in spopada vrednot in civi-
lizacij, na drugi strani pa se lahko poveže v zelo odgovorne koopera-
cije.
V razlikovanju med individualno in kolektivno odgovornostjo Wil-
liams (2008) izpostavlja ocˇitne simetrije. Skoraj vse, kar lahko velja
za odgovornega posameznika, lahko velja tudi za organizacijo, kajti
gre za vzajemno soodvisnost, na osnovi katere se vloge ustvarjajo in
izpolnjujejo.
Vprašanje, ali je pri odlocˇanju odgovornost stvar posameznika ali
skupine, je tema mnogih razprav v literaturi. Teorije, ki zagovarjajo
individualizem, temeljijo na predpostavki, da je »dobro za posame-
znika« na prvem mestu, medtem ko zagovorniki kolektivizma dajejo
prednost »dobremu za skupnost« (Vardy in Grosch 1994). Že v antiki
