Page 175 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 175
Optimalna lokacija izvajalcev zdravstvene dejavnosti 175
prostorski indikatorji nedvomno primernejši za redkeje poseljena obmo-
čja, medtem ko pri gosteje naseljenih mestnih območjih nimajo tako po-
membne vloge. Ironično je, da upadanje raziskav s področja dostopnosti
do zdravstvenih storitev sovpada z večjo razpoložljivostjo zmogljive pro-
gramske in strojne opreme, ki je potrebna za relevantnejše študije. Razlog
lahko iščemo v tem, da je lokacije obstoječih izvajalcev zdravstvene dejav-
nosti težko spreminjati, predvsem pa je pri tem potrebne veliko politične
volje, kar raziskovalce običajno odvrača, da bi se lotevali temeljitih analiz
dostopnosti do zdravstvenih storitev.
V novejši literaturi obstajajo jasni dokazi o socialni nepravičnosti v
prostorski razporeditvi izvajalcev zdravstvenega varstva (Guagliardo idr.
2004). Kljub temu pa obstaja zelo malo študij, ki so testirale vpliv več-
je dostopnosti do zdravstvenih storitev na zdravje prebivalstva. V dveh
študijah so Fortney in sodelavci (1995 in 1999) pokazali, da sta razdalja
in potovalni čas do najbližjega izvajalca zdravstvenih storitev pozitivno
vplivala na odvajanje od prepovedanih drog in na verjetnost zdravljenja
zaradi duševnih bolezni. Athas in sodelavci (2000) ter A. B. Nattinger
in sodelavci (2001) so ugotovili, da je daljši potovalni čas do najbližjega
izvajalca zdravstvenih storitev povezan z zmanjšanim odstotkom žensk,
ki so se odločile za zdravljenje raka dojke. Podobno navajajo tudi Me-
den in sodelavci (2002), ki so ugotovili, da obstaja statistična korelacija
med bližino izvajalcev onkološkega obsevanja in oceno primernosti radi-
kalne metode mastektomije, pri čemer obe metodi dajeta enake rezulta-
te zdravljenja raka dojke. Bolnice, ki so bližje zdravstvenim ustanovam,
ki izvajajo onkološka obsevanja, so bistveno nižje ovrednotile manj za-
želeno in radikalno zdravljenje raka, ki se konča s kirurško odstranitvijo
celotne dojke. Goodman idr. (1994; 1997) poročajo, da je večja oddalje-
nost od bolnišnice povezana z manjšo verjetnostjo za sprejem diskrecij-
skih pogojev.
Študija Buchmuellerja, M. Jacobson in C. Wold (2006) je pokazala,
da ima večja razdalja do bolnišnice za posledico višje stopnje smrtnosti
zaradi srčnih napadov in nenamernih poškodb. Druga študija, ki so jo
opravili Arcury in sodelavci (2005), kaže, da lahko krajše razdalje med
bolniki in zdravniki povečajo pogostost rednih obiskov zdravnikov na
primarni ravni zdravstvene dejavnosti. Tudi druge študije potrjujejo, da
je zgodnje odkrivanje bolezni in zdravljenje negativno povezano s pove-
čevanjem razdalje oziroma podaljševanjem potovalnega časa med bolni-
ki in zdravstvenimi storitvami (Campbell idr. 2000; Monnet idr. 2006;
Onega idr. 2008; Meyer 2012). Oddaljenost oziroma razdalja med bolni-
ki in izvajalci zdravstvenih storitev je temeljni vidik merjenja prostorske
prostorski indikatorji nedvomno primernejši za redkeje poseljena obmo-
čja, medtem ko pri gosteje naseljenih mestnih območjih nimajo tako po-
membne vloge. Ironično je, da upadanje raziskav s področja dostopnosti
do zdravstvenih storitev sovpada z večjo razpoložljivostjo zmogljive pro-
gramske in strojne opreme, ki je potrebna za relevantnejše študije. Razlog
lahko iščemo v tem, da je lokacije obstoječih izvajalcev zdravstvene dejav-
nosti težko spreminjati, predvsem pa je pri tem potrebne veliko politične
volje, kar raziskovalce običajno odvrača, da bi se lotevali temeljitih analiz
dostopnosti do zdravstvenih storitev.
V novejši literaturi obstajajo jasni dokazi o socialni nepravičnosti v
prostorski razporeditvi izvajalcev zdravstvenega varstva (Guagliardo idr.
2004). Kljub temu pa obstaja zelo malo študij, ki so testirale vpliv več-
je dostopnosti do zdravstvenih storitev na zdravje prebivalstva. V dveh
študijah so Fortney in sodelavci (1995 in 1999) pokazali, da sta razdalja
in potovalni čas do najbližjega izvajalca zdravstvenih storitev pozitivno
vplivala na odvajanje od prepovedanih drog in na verjetnost zdravljenja
zaradi duševnih bolezni. Athas in sodelavci (2000) ter A. B. Nattinger
in sodelavci (2001) so ugotovili, da je daljši potovalni čas do najbližjega
izvajalca zdravstvenih storitev povezan z zmanjšanim odstotkom žensk,
ki so se odločile za zdravljenje raka dojke. Podobno navajajo tudi Me-
den in sodelavci (2002), ki so ugotovili, da obstaja statistična korelacija
med bližino izvajalcev onkološkega obsevanja in oceno primernosti radi-
kalne metode mastektomije, pri čemer obe metodi dajeta enake rezulta-
te zdravljenja raka dojke. Bolnice, ki so bližje zdravstvenim ustanovam,
ki izvajajo onkološka obsevanja, so bistveno nižje ovrednotile manj za-
želeno in radikalno zdravljenje raka, ki se konča s kirurško odstranitvijo
celotne dojke. Goodman idr. (1994; 1997) poročajo, da je večja oddalje-
nost od bolnišnice povezana z manjšo verjetnostjo za sprejem diskrecij-
skih pogojev.
Študija Buchmuellerja, M. Jacobson in C. Wold (2006) je pokazala,
da ima večja razdalja do bolnišnice za posledico višje stopnje smrtnosti
zaradi srčnih napadov in nenamernih poškodb. Druga študija, ki so jo
opravili Arcury in sodelavci (2005), kaže, da lahko krajše razdalje med
bolniki in zdravniki povečajo pogostost rednih obiskov zdravnikov na
primarni ravni zdravstvene dejavnosti. Tudi druge študije potrjujejo, da
je zgodnje odkrivanje bolezni in zdravljenje negativno povezano s pove-
čevanjem razdalje oziroma podaljševanjem potovalnega časa med bolni-
ki in zdravstvenimi storitvami (Campbell idr. 2000; Monnet idr. 2006;
Onega idr. 2008; Meyer 2012). Oddaljenost oziroma razdalja med bolni-
ki in izvajalci zdravstvenih storitev je temeljni vidik merjenja prostorske
