Page 178 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 178
Mreža slovenskih splošnih bolnišnic
zdravstveno oskrbo oziroma, z drugimi besedami, med ponudbo in pov-
praševanjem (Guagliardo 2004; Higgs 2005; Wang 2012). Na področju
zdravstvene geografije je kompleksno in celovito prostorsko analizo, ki je
merila prostorske dostopnosti zdravstvenega varstva, prvi objavil Gesler
(1986), ki je prispeval razvrstitev v štiri kategorije. Prva kategorija je oskr-
bno razmerje, ki predstavlja razmerje med številom izvajalcev in številom
prebivalstva, druga kategorija je potovalna upornost, ki ponazarja razda-
ljo ali čas med bolnikom in izvajalcem zdravstvenih storitev, tretja kate-
gorija je povprečna potovalna upornost, ki opredeljuje povprečno razda-
ljo do niza izvajalcev zdravstvenih storitev, četrta kategorija pa predstavlja
gravitacijski model vpliva izvajalcev.
Oskrbno razmerje
178 Oskrbno razmerje oziroma razmerje med številom izvajalcev in številom
prebivalstva se uporablja predvsem za omejena območja znotraj nekega
določenega ozemlja. Oskrbno razmerje je najbolj priljubljeno merilo pro-
storske dostopnosti, saj njegova uporaba temelji na intuitivnem pristopu,
hkrati pa so viri podatkov raziskovalcem običajno enostavno dostopni.
Poleg tega za njegovo izračunavanje ne potrebujemo geografskega infor-
macijskega sistema – GIS, ki je računalniško podprt podatkovno procesni
sistem za učinkovito zajemanje, shranjevanje, vzdrževanje, obdelavo, ana-
lize, porazdeljevanje in prikazovanje prostorskih (geografskih) podatkov.
V literaturi se oskrbno razmerje uporablja za meritve tako na primarni
kot tudi na sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti. Oskrb-
na razmerja se izračunavajo za omejena območja, kot so države, okrožja,
velemesta, mesta ali območja zdravstvenih storitev. Rezultati analize so
izraženi v geografskih enotah. Števec je pokazatelj zmogljivosti sistema
zdravstvenega varstva, kamor uvrščamo število zdravnikov, število bolni-
šnic ali število bolnišničnih postelj, imenovalec pa določa velikost popu-
lacije znotraj območja, ki ponazarja število oseb, ki v določenem času ses-
tavljajo populacijo. V kasnejših fazah se na omejenih območjih pogosto
analizira tudi povezanost oskrbnega razmerja z nekaterimi kazalci izko-
riščenosti zdravstvenega sistema ali kazalci zdravstvenega stanja prebival-
stva (Khan 1992; Perry in Gesler 2000; Radke in Mu 2000; Guagliardo
2004; Cervigni idr. 2008).
Oskrbna razmerja kot razmerja med številom izvajalcev in števi-
lom prebivalstva so zelo uporabna v primerih, ko analiziramo velika ge-
ografska območja. Uporabljajo se za določitev minimalnih standardov
zdravstvene oskrbe in identifikacijo slabše pokritih geografskih območij
(Schonfeld, Heston in Falk 1972; Connor, Hillson in Krawelski 1995).
zdravstveno oskrbo oziroma, z drugimi besedami, med ponudbo in pov-
praševanjem (Guagliardo 2004; Higgs 2005; Wang 2012). Na področju
zdravstvene geografije je kompleksno in celovito prostorsko analizo, ki je
merila prostorske dostopnosti zdravstvenega varstva, prvi objavil Gesler
(1986), ki je prispeval razvrstitev v štiri kategorije. Prva kategorija je oskr-
bno razmerje, ki predstavlja razmerje med številom izvajalcev in številom
prebivalstva, druga kategorija je potovalna upornost, ki ponazarja razda-
ljo ali čas med bolnikom in izvajalcem zdravstvenih storitev, tretja kate-
gorija je povprečna potovalna upornost, ki opredeljuje povprečno razda-
ljo do niza izvajalcev zdravstvenih storitev, četrta kategorija pa predstavlja
gravitacijski model vpliva izvajalcev.
Oskrbno razmerje
178 Oskrbno razmerje oziroma razmerje med številom izvajalcev in številom
prebivalstva se uporablja predvsem za omejena območja znotraj nekega
določenega ozemlja. Oskrbno razmerje je najbolj priljubljeno merilo pro-
storske dostopnosti, saj njegova uporaba temelji na intuitivnem pristopu,
hkrati pa so viri podatkov raziskovalcem običajno enostavno dostopni.
Poleg tega za njegovo izračunavanje ne potrebujemo geografskega infor-
macijskega sistema – GIS, ki je računalniško podprt podatkovno procesni
sistem za učinkovito zajemanje, shranjevanje, vzdrževanje, obdelavo, ana-
lize, porazdeljevanje in prikazovanje prostorskih (geografskih) podatkov.
V literaturi se oskrbno razmerje uporablja za meritve tako na primarni
kot tudi na sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti. Oskrb-
na razmerja se izračunavajo za omejena območja, kot so države, okrožja,
velemesta, mesta ali območja zdravstvenih storitev. Rezultati analize so
izraženi v geografskih enotah. Števec je pokazatelj zmogljivosti sistema
zdravstvenega varstva, kamor uvrščamo število zdravnikov, število bolni-
šnic ali število bolnišničnih postelj, imenovalec pa določa velikost popu-
lacije znotraj območja, ki ponazarja število oseb, ki v določenem času ses-
tavljajo populacijo. V kasnejših fazah se na omejenih območjih pogosto
analizira tudi povezanost oskrbnega razmerja z nekaterimi kazalci izko-
riščenosti zdravstvenega sistema ali kazalci zdravstvenega stanja prebival-
stva (Khan 1992; Perry in Gesler 2000; Radke in Mu 2000; Guagliardo
2004; Cervigni idr. 2008).
Oskrbna razmerja kot razmerja med številom izvajalcev in števi-
lom prebivalstva so zelo uporabna v primerih, ko analiziramo velika ge-
ografska območja. Uporabljajo se za določitev minimalnih standardov
zdravstvene oskrbe in identifikacijo slabše pokritih geografskih območij
(Schonfeld, Heston in Falk 1972; Connor, Hillson in Krawelski 1995).
