Page 176 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem

Mreža slovenskih splošnih bolnišnic

dostopnosti, ki se razlikuje glede na različne klinične prakse in zdravstve-

ne potrebe. Pri bolnikih s kardiovaskularnimi obolenji je na primer ključ-

no, da pridejo do zdravstvene oskrbe v čim krajšem času oziroma v krat-

kem časovnem intervalu (Hare in Barcus 2007; Busingye, Pedigo in Odoi

2011). Kadar gre za redne zdravstvene preglede, obstaja veliko manj ome-

jitev in bolniki so pripravljeni sprejeti daljše razdalje oziroma potovalne

čase pri dostopu do izvajalcev zdravstvenih storitev (Lovett, Sunnenberg

in Haynes 2004).

Vse zgoraj omenjene študije navajajo, da prostorska dostopnost vpli-

va na verjetnost zdravljenja posameznih vrst bolezni. Bistveno manj štu-

dij pa preučuje, kako se prostorska dostopnost do izvajalcev zdravstve-

nih storitev neposredno odraža na zdravju prebivalstva. Študija J. Basu in

176 Friedmana (2001) je pokazala, da so otroci, ki živijo na območjih s slabšo
pokritostjo primarnega zdravstva, pripravljeni dalj časa potovati do bol-

nišničnih storitev. Rezultati njihovega zdravstvenega stanja so bistveno

slabši v primerjavi z rezultati zdravstvenega stanja otrok, ki imajo boljšo

dostopnost do zdravstvenih storitev. Določene bolezni so namreč običaj-

no odkrite v kasnejših fazah, kar povzroči, da so tudi rezultati zdravlje-

nja nekaterih vrst bolezni bistveno slabši. J. Basu, Friedman in H. Bur-

stin (2002) ter Parchman in Culler (1999) so podobne študije opravili na

odrasli populaciji. Ugotovil so, da je slabša dostopnost primarnega zdrav­

stvenega sistema povezana z bistveno večjim odstotkom sprejemov bol-

nikov na sekundarni ravni. Britanska raziskava, ki jo je opravil Gulliford

(2002), je pokazala, da so območja, kjer primanjkuje splošnih zdravnikov,

povezana z višjimi stopnjami hospitalizacije, ki pa bi se jim lahko s pri-

merno zdravstveno oskrbo v večini primerov izognili. Nazadnje pa je štu-

dija umrljivosti v ZDA pokazala, da je umrljivost bistveno manjša na ob-

močjih, kjer deluje večje število zdravnikov (Shi in Starfield 2001).

Pomanjkanje zdravstvene oskrbe na poselitvenih območjih, ki se na-

hajajo na bistveno bolj oddaljenih lokacijah, negativno vpliva na zdravje

tamkajšnjih prebivalcev. Toda kljub desetletnim prizadevanjem obstaja

presenetljivo malo informacij in študij o učinku prostorske dostopnos-

ti zdravstvenih storitev na zdravje prebivalstva. Najosnovnejši problem

je, da ne vemo, kaj je najuporabnejše merilo prostorske dostopnosti. Izbi-

ra merila se v raziskavah razlikuje glede na poseljenost določenega obmo-

čja, rasne ali etnične sestave in ekonomskega statusa prebivalstva. Pri tem

je smiselno domnevati, da prostorska dostopnost vpliva na zdravje prebi-

valstva, in sicer na neki določeni točki povečanja razpoložljivosti zdrav­

stvenih virov. Kljub vsemu pa še vedno ni znano, kje ta točka dejansko je