Page 177 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 177
Optimalna lokacija izvajalcev zdravstvene dejavnosti 177
(Wennberg, Freeman in Culp 1987; Goodman idr. 1996; Weinstein, Go-
odman in Wennberg 1998; Goodman idr. 2001).
Prav tako še ne vemo, kako se učinek povečevanja dostopnosti do
zdravstvenega varstva razlikuje glede na posamezne vrste bolezni. Na pri-
mer, ali ima povečanje dostopnosti do zdravstvenega varstva večji učinek
na bolnike, ki se zdravijo zaradi astme, ali ima večji učinek na bolnike z
boleznimi srca in ožilja. Literatura pri tem vprašanju ni enotna. Nekatere
študije namreč kažejo, da se izboljšanje zdravja prebivalstva ob povečanju
dostopnosti do zdravstvenega varstva razlikuje glede na posamezno vrsto
bolezni, medtem ko druge navajajo, da se vse vrste bolezni na povečanje
dostopnosti do zdravstvenega varstva odzivajo enako (Basu in Friedman
2001; Basu, Firedman in Burstin 2002).
Dodatna težava je, da ni znano, katera raven zdravstvene dejavnosti je
najpomembnejša pri povečevanju dostopnosti do zdravstvenega varstva.
Z drugimi besedami, ali je optimalna prostorska dostopnost pomemb-
nejša pri primarni ravni zdravstvene dejavnosti, ali ima optimalna pro-
storska dostopnost večji pomeni pri sekundarni ravni zdravstveni dejav-
nosti. Poleg tega pa tudi ni znano, kako je povečevanje dostopnosti do
zdravstvenega varstva povezano z drugimi dimenzijami dostopnosti, to-
rej z dosegljivostjo, sprejemljivostjo in prilagojenostjo (Guagliardo 2004).
Na tem mestu je treba poudariti, da še vedno ne obstajajo relevan-
tne študije, ki bi ugotavljale, kakšen latentni učinek na zdravje prebival-
stva povzroči povečanje dostopnosti do zdravstvenega varstva. Z drugimi
besedami, po kolikšnem času je opazno izboljšanje ali poslabšanje zdrav-
ja prebivalstva. Dokler ne bomo poznali odgovora na to vprašanje, mo-
ramo biti previdni pri razlagi odnosa med povečanjem dostopnosti do
zdravstvenega varstva in zdravstvenim stanjem prebivalstva. Izboljša-
nje zdravja prebivalstva je namreč lahko posledica tudi nekaterih drugih
okoliščin in ne zgolj povečanja dostopnosti do zdravstvenega varstva, kar
je treba upoštevati pri interpretaciji rezultatov omenjenih vrst študij.
Merjenje prostorske dostopnosti zdravstvenega varstva
V tem poglavju se bomo osredotočili na temeljna vprašanja, ki se pojavlja-
jo pri merjenju prostorske dostopnosti storitev zdravstvenega varstva. Pri
tem bo poudarek na metodah merjenja prostorske dostopnosti, ki se upo-
rabljajo predvsem za določitev prostorske dostopnosti izvajalcev zdrav
stvene dejavnosti v gosteje poseljenih območjih. Večina obstoječih me-
ril za merjenje prostorske dostopnosti temelji na potencialni interakciji
med izvajalci zdravstvenih storitev, na primer med zdravniki na primar-
ni ravni zdravstvene dejavnosti, bolnišnicami in prebivalci, ki potrebujejo
(Wennberg, Freeman in Culp 1987; Goodman idr. 1996; Weinstein, Go-
odman in Wennberg 1998; Goodman idr. 2001).
Prav tako še ne vemo, kako se učinek povečevanja dostopnosti do
zdravstvenega varstva razlikuje glede na posamezne vrste bolezni. Na pri-
mer, ali ima povečanje dostopnosti do zdravstvenega varstva večji učinek
na bolnike, ki se zdravijo zaradi astme, ali ima večji učinek na bolnike z
boleznimi srca in ožilja. Literatura pri tem vprašanju ni enotna. Nekatere
študije namreč kažejo, da se izboljšanje zdravja prebivalstva ob povečanju
dostopnosti do zdravstvenega varstva razlikuje glede na posamezno vrsto
bolezni, medtem ko druge navajajo, da se vse vrste bolezni na povečanje
dostopnosti do zdravstvenega varstva odzivajo enako (Basu in Friedman
2001; Basu, Firedman in Burstin 2002).
Dodatna težava je, da ni znano, katera raven zdravstvene dejavnosti je
najpomembnejša pri povečevanju dostopnosti do zdravstvenega varstva.
Z drugimi besedami, ali je optimalna prostorska dostopnost pomemb-
nejša pri primarni ravni zdravstvene dejavnosti, ali ima optimalna pro-
storska dostopnost večji pomeni pri sekundarni ravni zdravstveni dejav-
nosti. Poleg tega pa tudi ni znano, kako je povečevanje dostopnosti do
zdravstvenega varstva povezano z drugimi dimenzijami dostopnosti, to-
rej z dosegljivostjo, sprejemljivostjo in prilagojenostjo (Guagliardo 2004).
Na tem mestu je treba poudariti, da še vedno ne obstajajo relevan-
tne študije, ki bi ugotavljale, kakšen latentni učinek na zdravje prebival-
stva povzroči povečanje dostopnosti do zdravstvenega varstva. Z drugimi
besedami, po kolikšnem času je opazno izboljšanje ali poslabšanje zdrav-
ja prebivalstva. Dokler ne bomo poznali odgovora na to vprašanje, mo-
ramo biti previdni pri razlagi odnosa med povečanjem dostopnosti do
zdravstvenega varstva in zdravstvenim stanjem prebivalstva. Izboljša-
nje zdravja prebivalstva je namreč lahko posledica tudi nekaterih drugih
okoliščin in ne zgolj povečanja dostopnosti do zdravstvenega varstva, kar
je treba upoštevati pri interpretaciji rezultatov omenjenih vrst študij.
Merjenje prostorske dostopnosti zdravstvenega varstva
V tem poglavju se bomo osredotočili na temeljna vprašanja, ki se pojavlja-
jo pri merjenju prostorske dostopnosti storitev zdravstvenega varstva. Pri
tem bo poudarek na metodah merjenja prostorske dostopnosti, ki se upo-
rabljajo predvsem za določitev prostorske dostopnosti izvajalcev zdrav
stvene dejavnosti v gosteje poseljenih območjih. Večina obstoječih me-
ril za merjenje prostorske dostopnosti temelji na potencialni interakciji
med izvajalci zdravstvenih storitev, na primer med zdravniki na primar-
ni ravni zdravstvene dejavnosti, bolnišnicami in prebivalci, ki potrebujejo
