Page 20 - Lesjak, Miha, Marijana Sikošek, Simon Kerma. Ur. 2020. Tematski turizem: teoretični in aplikativni primeru oblik turizma v svetu in Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 20
Irena Weber, Katja Hrobat Virloget in Aleš Gacˇnik
cija oziroma enacˇenje kulture s civilizacijo. Zakaj in na kakšen nacˇin
je prišlo do razlocˇitve teh dveh pojmov in vprašanje, ali je ta locˇi-
tev dejansko produktivna, je predmet bolj poglobljene zgodovinske
analize, ki za obravnavo kulturnega turizma sicer ni prvenstvenega
pomena, gotovo pa ni irelevantna.
Kroeber in Kluckhohn (1952) sta v vplivni pregledni študiji naštela
kar 161 definicij kulture, od katerih so si bile mnoge resda podobne,
vendar število samo po sebi odraža zagate iskanja ene ali enotne de-
finicije.
Problem definiranja kulture in njenih interpretacij dobi še doda-
tno razsežnost, ko izstopimo iz tradicije evropskih jezikov in, na pri-
mer, pogledamo »kulturo« v kontekstu kitajske filozofije, nacˇina mi-
šljenja in vrednot. Kitajski izraz wenhua ( ), ki se v sodobnosti
20 prevaja oziroma transliterira kot »kultura«, sicer pa celostno ozna-
cˇuje »transformacijo narave in družbe skladno s cˇloveškimi potreba-
mi« (Fang, 2019, str. 10), je sestavljen iz wen, ki med drugim pomeni
»dobrohotno vladanje«, in hua, »pripravljenost za življenje v civilizi-
ranem svetu« (str. 10). Na tem mestu se zaradi omejenega prostora
in namena besedila sicer ne moremo spušcˇati v podrobnosti kitaj-
ske kompleksnosti sestavljanja pomenov in kulturnih vplivov Evrope
19. stoletja, ki so vplivali na tradicionalno konfucijansko pojmovanje
»kulture«, vendar lahko ugotovimo, da se v sodobnih procesih komo-
difikacije kulture tovrstne problematike premalo pogosto in prema-
lo poglobljeno naslavljajo. V veliki meri temu botrujeta dominantna
kulturna hegemonija Zahoda in globalna raba angleškega jezika, ob-
vladujocˇa veliko in vplivno produkcijo akademskih besedil, ki kon-
cept kulture razumejo, bolj ali manj, v kontekstu evropocentrizma ali
katerega od drugih zahodnih centrizmov. Kultura in kulturni turizem
se prevladujocˇe, »samoumevno«, uporabljata v kontekstu evropske
tradicije in interpretacije.
Tylorjeva definicija kljub preživetveni trdoživosti na splošno velja
za prevecˇ vseobsegajocˇo, zato se je raba pojma kulture v dvajsetem
stoletju, v zahodni tradiciji, obravnavala v vsaj v treh distinktivnih
oblikah. Utemeljitelj kulturnih študijev Williams (1958; 1983) jih je
opredelil od širokega do ozkega pomena, kot ideal, dokument ali pri-
cˇevanje, ter kot intelektualno in umetniško prakso. Prva oblika kul-
turo povezuje s splošnim procesom intelektualnega, duhovnega in
estetskega razvoja dolocˇenega obmocˇja; tako govorimo, na primer,
o kulturnem razvoju Evrope ali Azije, Afrike ipd. Druga oblika izpo-
cija oziroma enacˇenje kulture s civilizacijo. Zakaj in na kakšen nacˇin
je prišlo do razlocˇitve teh dveh pojmov in vprašanje, ali je ta locˇi-
tev dejansko produktivna, je predmet bolj poglobljene zgodovinske
analize, ki za obravnavo kulturnega turizma sicer ni prvenstvenega
pomena, gotovo pa ni irelevantna.
Kroeber in Kluckhohn (1952) sta v vplivni pregledni študiji naštela
kar 161 definicij kulture, od katerih so si bile mnoge resda podobne,
vendar število samo po sebi odraža zagate iskanja ene ali enotne de-
finicije.
Problem definiranja kulture in njenih interpretacij dobi še doda-
tno razsežnost, ko izstopimo iz tradicije evropskih jezikov in, na pri-
mer, pogledamo »kulturo« v kontekstu kitajske filozofije, nacˇina mi-
šljenja in vrednot. Kitajski izraz wenhua ( ), ki se v sodobnosti
20 prevaja oziroma transliterira kot »kultura«, sicer pa celostno ozna-
cˇuje »transformacijo narave in družbe skladno s cˇloveškimi potreba-
mi« (Fang, 2019, str. 10), je sestavljen iz wen, ki med drugim pomeni
»dobrohotno vladanje«, in hua, »pripravljenost za življenje v civilizi-
ranem svetu« (str. 10). Na tem mestu se zaradi omejenega prostora
in namena besedila sicer ne moremo spušcˇati v podrobnosti kitaj-
ske kompleksnosti sestavljanja pomenov in kulturnih vplivov Evrope
19. stoletja, ki so vplivali na tradicionalno konfucijansko pojmovanje
»kulture«, vendar lahko ugotovimo, da se v sodobnih procesih komo-
difikacije kulture tovrstne problematike premalo pogosto in prema-
lo poglobljeno naslavljajo. V veliki meri temu botrujeta dominantna
kulturna hegemonija Zahoda in globalna raba angleškega jezika, ob-
vladujocˇa veliko in vplivno produkcijo akademskih besedil, ki kon-
cept kulture razumejo, bolj ali manj, v kontekstu evropocentrizma ali
katerega od drugih zahodnih centrizmov. Kultura in kulturni turizem
se prevladujocˇe, »samoumevno«, uporabljata v kontekstu evropske
tradicije in interpretacije.
Tylorjeva definicija kljub preživetveni trdoživosti na splošno velja
za prevecˇ vseobsegajocˇo, zato se je raba pojma kulture v dvajsetem
stoletju, v zahodni tradiciji, obravnavala v vsaj v treh distinktivnih
oblikah. Utemeljitelj kulturnih študijev Williams (1958; 1983) jih je
opredelil od širokega do ozkega pomena, kot ideal, dokument ali pri-
cˇevanje, ter kot intelektualno in umetniško prakso. Prva oblika kul-
turo povezuje s splošnim procesom intelektualnega, duhovnega in
estetskega razvoja dolocˇenega obmocˇja; tako govorimo, na primer,
o kulturnem razvoju Evrope ali Azije, Afrike ipd. Druga oblika izpo-
