Page 24 - Lesjak, Miha, Marijana Sikošek, Simon Kerma. Ur. 2020. Tematski turizem: teoretični in aplikativni primeru oblik turizma v svetu in Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 24
Irena Weber, Katja Hrobat Virloget in Aleš Gacˇnik
unesco, ki je po drugi svetovni vojni stremela k njenemu ohranjanju
in zašcˇiti. Odraz tega je leta 1972 sprejeta konvencija o varovanju sve-
tovne kulturne in naravne dedišcˇine (unesco, 1972). Ta udejanja za-
hodnjaško percepcijo dedišcˇine ter evropocentricˇen pogled, ki dedi-
šcˇino definira kot materialno, monumentalno, veliko, »dobro«, estet-
sko (Fakin Bajec, 2011, str. 66–68; Smith, 2006). Kot protiutež temu
neravnovesju je bila (šele) leta 2003 sprejeta unesco-va konvenci-
ja o varovanju nesnovne kulturne dedišcˇine (unesco, 2003), in sicer
kot poskus priznanja nezahodnjaških manifestacij praks in dedišcˇi-
ne, izhajajocˇ predvsem iz azijskih, afriških, južnoameriških in staro-
selskih dedišcˇinskih praks (Smith in Akagawa, 2009, str. 1–4). Kon-
vencija nesnovno dedišcˇino deli na ustna izrocˇila in izraze, vkljucˇno
z jezikom, uprizoritvene umetnosti, družbene prakse, rituale in pra-
24 znovanja, znanje in prakse o naravi ter svetu in tradicionalne obrtne
vešcˇine (Koželj, 2005, str. 10). Cˇ e je zahodnjaška ideja dedišcˇine izha-
jala iz arhitekturne in arheološke diskusije o konservaciji in ohranja-
nju, je eno glavnih vprašanj pri nesnovni dedišcˇini, kako upravljati
dedišcˇino, ki je spremenljiva in je del »žive kulture«, ne da bi jo fosi-
lizirali, zamrznili ali banalizirali (Smith in Akagawa, 2009, str. 2–4).
V sodobnih premislekih se dedišcˇino vse bolj dojema kot kulturno
prakso in ne le kot mesto, nesnovno izvedbo ali dogodek (Smith in
Akagawa, 2009, str. 6). Dedišcˇina danes ni vecˇ razumljena kot fizicˇni
artefakt ali zapis, temvecˇ kot kulturni proces. Sama po sebi ne obsta-
ja, temvecˇ jo ustvarimo prek »dedišcˇenja« (angl. heritageisation), ko
na ostanke preteklosti pripnemo dolocˇeno simbolno vrednost (Har-
vey, 2001; Bendix, 2009). Preucˇevanje dedišcˇine tako ni v njeni mate-
rialnosti, temvecˇ v raziskavi socialnih praks oziroma procesov, prek
katerih ostankom preteklosti pripisujemo nove pomene. Pomembni
so ideja, pomen, vrednosti, ki jih dedišcˇina uteleša (Fakin Bajec, 2011,
str. 69–70).
Najsplošneje sprejeta definicija dedišcˇino dojema kot »sodobni
kulturni proizvod, ki ga oblikuje zgodovina« (Tunbridge in Ashworth,
1996, str. 20). Je subjektivna, filtrira jo sedanjost, kadar koli ta seda-
njost je, je obremenjena z vrednotenjem, povezana s procesom ko-
modifikacije, poblagovljenja in tesno povezana s preteklostjo (Har-
vey, 2001, str. 327). Definirana je tudi kot korpus znanja in kot poli-
ticˇni ter kulturni proces spominjanja, pozabljanja in komunikacije
(Smith, 2006; Smith in Akagawa, 2009, str. 6). Ni je dedišcˇine, ki ne
bi bila povezana s kontroverznostjo, z nesoglasji, neskladnostjo in
unesco, ki je po drugi svetovni vojni stremela k njenemu ohranjanju
in zašcˇiti. Odraz tega je leta 1972 sprejeta konvencija o varovanju sve-
tovne kulturne in naravne dedišcˇine (unesco, 1972). Ta udejanja za-
hodnjaško percepcijo dedišcˇine ter evropocentricˇen pogled, ki dedi-
šcˇino definira kot materialno, monumentalno, veliko, »dobro«, estet-
sko (Fakin Bajec, 2011, str. 66–68; Smith, 2006). Kot protiutež temu
neravnovesju je bila (šele) leta 2003 sprejeta unesco-va konvenci-
ja o varovanju nesnovne kulturne dedišcˇine (unesco, 2003), in sicer
kot poskus priznanja nezahodnjaških manifestacij praks in dedišcˇi-
ne, izhajajocˇ predvsem iz azijskih, afriških, južnoameriških in staro-
selskih dedišcˇinskih praks (Smith in Akagawa, 2009, str. 1–4). Kon-
vencija nesnovno dedišcˇino deli na ustna izrocˇila in izraze, vkljucˇno
z jezikom, uprizoritvene umetnosti, družbene prakse, rituale in pra-
24 znovanja, znanje in prakse o naravi ter svetu in tradicionalne obrtne
vešcˇine (Koželj, 2005, str. 10). Cˇ e je zahodnjaška ideja dedišcˇine izha-
jala iz arhitekturne in arheološke diskusije o konservaciji in ohranja-
nju, je eno glavnih vprašanj pri nesnovni dedišcˇini, kako upravljati
dedišcˇino, ki je spremenljiva in je del »žive kulture«, ne da bi jo fosi-
lizirali, zamrznili ali banalizirali (Smith in Akagawa, 2009, str. 2–4).
V sodobnih premislekih se dedišcˇino vse bolj dojema kot kulturno
prakso in ne le kot mesto, nesnovno izvedbo ali dogodek (Smith in
Akagawa, 2009, str. 6). Dedišcˇina danes ni vecˇ razumljena kot fizicˇni
artefakt ali zapis, temvecˇ kot kulturni proces. Sama po sebi ne obsta-
ja, temvecˇ jo ustvarimo prek »dedišcˇenja« (angl. heritageisation), ko
na ostanke preteklosti pripnemo dolocˇeno simbolno vrednost (Har-
vey, 2001; Bendix, 2009). Preucˇevanje dedišcˇine tako ni v njeni mate-
rialnosti, temvecˇ v raziskavi socialnih praks oziroma procesov, prek
katerih ostankom preteklosti pripisujemo nove pomene. Pomembni
so ideja, pomen, vrednosti, ki jih dedišcˇina uteleša (Fakin Bajec, 2011,
str. 69–70).
Najsplošneje sprejeta definicija dedišcˇino dojema kot »sodobni
kulturni proizvod, ki ga oblikuje zgodovina« (Tunbridge in Ashworth,
1996, str. 20). Je subjektivna, filtrira jo sedanjost, kadar koli ta seda-
njost je, je obremenjena z vrednotenjem, povezana s procesom ko-
modifikacije, poblagovljenja in tesno povezana s preteklostjo (Har-
vey, 2001, str. 327). Definirana je tudi kot korpus znanja in kot poli-
ticˇni ter kulturni proces spominjanja, pozabljanja in komunikacije
(Smith, 2006; Smith in Akagawa, 2009, str. 6). Ni je dedišcˇine, ki ne
bi bila povezana s kontroverznostjo, z nesoglasji, neskladnostjo in
