Page 21 - Lesjak, Miha, Marijana Sikošek, Simon Kerma. Ur. 2020. Tematski turizem: teoretični in aplikativni primeru oblik turizma v svetu in Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 21
Kulturni turizem 21
stavlja specificˇen nacˇin življenja v nekem obdobju ali specificˇno ži-
vljenje neke skupine, ljudstva, naroda. Govorimo o neolitski kulturi,
srednjeveški kulturi, romski kulturi, masajski kulturi, kitajski kultu-
ri itd. Tretja oblika je tista, ki je najbolj razširjena v vsakdanji rabi in
se veže predvsem na umetniško aktivnost in produkcijo ter produk-
cijo pomenov. To obliko pokrivajo množicˇni mediji pod razdelkom
»kultura« in »kulturne prireditve« ter pogosto spada pod okrilje ak-
tivnosti in upravljanja ministrstev za kulturo.
T. i. »kulturni obrat« v humanistiki in družboslovju zgodnjih se-
demdesetih let minulega stoletja je bil odmik od pozitivisticˇne epi-
stemologije in je koncept kulture postavil v središcˇe zanimanja raz-
licˇnih ved, disciplin in raziskovalnih podrocˇij, ob socˇasnem razvo-
ju poststrukturalisticˇnih teorij, ki so koncept kulture dekonstrui-
rale. Pod vplivom Foucaulta in Derridaja je, denimo, tudi Bauman
(1999) na novo razmislil svojo analizo kulture kot koncepta, struktu-
re in prakse. Posledica dekonstrukcije koncepta kulture je bil, med
drugim, tudi odmik od antropoloških obravnav kulture kot necˇesa
kompleksnega, a jasno zamejenega, v smeri razumevanja kulture
kot procesa, kar nas, v dolocˇeni meri, vracˇa k izvornim pomenom
kultivacije. Sodobne razprave o hibridnosti ali kreolizaciji sicer še
vedno vsebujejo in ohranjajo podmeno primordialno »cˇistih kultur-
nih oblik«, ki se »mešajo«. Kultura torej ostaja ambivalenten, hete-
rogen in mnogokrat sporen koncept, ki se, še posebej v turisticˇnih
študijih, pogosto uporablja esencialisticˇno in redukcionisticˇno.
Z ozirom na zagate s konceptom in z razumevanjem kulture ni
presenetljivo, da tudi za kulturni turizem nimamo ene ali vsaj prevla-
dujocˇe definicije. Definicije so heterogene in odražajo tako temeljne
delitve v turisticˇnih študijih, ki smo jih obravnavali, kot narašcˇajocˇo
množicˇnost, o kateri bo govora kasneje. Najprej si poglejmo tri insti-
tucionalne definicije.
Vsebinsko najožja je definicija je International Cultural Tourism
Charter (International Council on Monuments and Sites, 1999), ki
kulturni turizem opredeljuje kot tisto »obliko turizma, katere cilj je
med drugim odkrivanje spomenikov in najdišcˇ«. International Co-
uncil on Monuments and Sites meni, da ta oblika turizma lahko po-
zitivno vpliva na vzdrževanje spomenikov, ki naj bi posledicˇno pozi-
tivno vplivali tako na turiste kot na lokalno skupnost. Ta definicija je
torej na nek nacˇin »interesna« definicija, ki izpostavlja izjemno ozek
segment opredeljene snovne kulturne dedišcˇine.
stavlja specificˇen nacˇin življenja v nekem obdobju ali specificˇno ži-
vljenje neke skupine, ljudstva, naroda. Govorimo o neolitski kulturi,
srednjeveški kulturi, romski kulturi, masajski kulturi, kitajski kultu-
ri itd. Tretja oblika je tista, ki je najbolj razširjena v vsakdanji rabi in
se veže predvsem na umetniško aktivnost in produkcijo ter produk-
cijo pomenov. To obliko pokrivajo množicˇni mediji pod razdelkom
»kultura« in »kulturne prireditve« ter pogosto spada pod okrilje ak-
tivnosti in upravljanja ministrstev za kulturo.
T. i. »kulturni obrat« v humanistiki in družboslovju zgodnjih se-
demdesetih let minulega stoletja je bil odmik od pozitivisticˇne epi-
stemologije in je koncept kulture postavil v središcˇe zanimanja raz-
licˇnih ved, disciplin in raziskovalnih podrocˇij, ob socˇasnem razvo-
ju poststrukturalisticˇnih teorij, ki so koncept kulture dekonstrui-
rale. Pod vplivom Foucaulta in Derridaja je, denimo, tudi Bauman
(1999) na novo razmislil svojo analizo kulture kot koncepta, struktu-
re in prakse. Posledica dekonstrukcije koncepta kulture je bil, med
drugim, tudi odmik od antropoloških obravnav kulture kot necˇesa
kompleksnega, a jasno zamejenega, v smeri razumevanja kulture
kot procesa, kar nas, v dolocˇeni meri, vracˇa k izvornim pomenom
kultivacije. Sodobne razprave o hibridnosti ali kreolizaciji sicer še
vedno vsebujejo in ohranjajo podmeno primordialno »cˇistih kultur-
nih oblik«, ki se »mešajo«. Kultura torej ostaja ambivalenten, hete-
rogen in mnogokrat sporen koncept, ki se, še posebej v turisticˇnih
študijih, pogosto uporablja esencialisticˇno in redukcionisticˇno.
Z ozirom na zagate s konceptom in z razumevanjem kulture ni
presenetljivo, da tudi za kulturni turizem nimamo ene ali vsaj prevla-
dujocˇe definicije. Definicije so heterogene in odražajo tako temeljne
delitve v turisticˇnih študijih, ki smo jih obravnavali, kot narašcˇajocˇo
množicˇnost, o kateri bo govora kasneje. Najprej si poglejmo tri insti-
tucionalne definicije.
Vsebinsko najožja je definicija je International Cultural Tourism
Charter (International Council on Monuments and Sites, 1999), ki
kulturni turizem opredeljuje kot tisto »obliko turizma, katere cilj je
med drugim odkrivanje spomenikov in najdišcˇ«. International Co-
uncil on Monuments and Sites meni, da ta oblika turizma lahko po-
zitivno vpliva na vzdrževanje spomenikov, ki naj bi posledicˇno pozi-
tivno vplivali tako na turiste kot na lokalno skupnost. Ta definicija je
torej na nek nacˇin »interesna« definicija, ki izpostavlja izjemno ozek
segment opredeljene snovne kulturne dedišcˇine.
