Page 25 - Lesjak, Miha, Marijana Sikošek, Simon Kerma. Ur. 2020. Tematski turizem: teoretični in aplikativni primeru oblik turizma v svetu in Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 25
Kulturni turizem 25
s kulturno ter identitetno politiko. Kot je dedišcˇina povezovalna, je
tudi izkljucˇevalna, še posebej v nacionalnem okviru, ki predvide-
va kulturno homogenost. Nacionalna dedišcˇina povezuje vsakega
posameznika v širšo nacionalno zgodbo, vendar tisti, ki se z njo ne
morejo poistovetiti, ostanejo zunaj, ne pripadajo (Hall, 2008; Smith,
2006; Tunbridge in Ashworth, 1996). Zato govorimo o hegemonskem
oz. avtoriziranem/pooblašcˇenem dedišcˇinskem diskurzu in podre-
jenem, alternativnem, obrobnem, utišanem diskurzu (Smith, 2006).
Tudi najbolj »velika« dedišcˇina je neskladna in sporna, zato ideja
»univerzalnih« vrednot ne vzdrži (Smith in Akagawa, 2009, str. 5).
Drugacˇen nacˇin razumevanja dedišcˇine od zgoraj navedenega
kriticˇno antropološkega, ki refleksivno opazuje, kako družba misli
dedišcˇino, je aplikativni pristop v rokah muzealcev, konservatorjev,
svetovalcev za razvoj turizma itd., ki so v nekaterih pogledih videni
kot ustvarjalci oziroma izumitelji dedišcˇine (Fakin Bajec, 2011, str. 13).
Trk obeh pogledov je opazen v pogledu na avtenticˇnost dedišcˇine.
S pojmom avtenticˇnosti je v evropski etnologiji povezan pojem
folklorizma, ki naj bi oznacˇeval nepravo, drugotno folkloro, »aplici-
rano folkloro«, »ljudsko kulturo iz druge roke«, ponaredek, banaliza-
cijo, »ko nekaj delamo, kot da bi«, ko obujamo nove izraze prek starih
oblik, pri cˇemer se pri selekciji preteklosti sklicujemo na tradicional-
nost, unikatnost, izvirnost, tipicˇnost (Poljak Istenicˇ, 2013, str. 141–146;
Bausinger, 2004, str. 158; Bogataj, 1992, str. 16). Folklorizem oživlja na-
vadno že pozabljene oblike ljudske kulture (plese, pesmi, glasbo, še-
ge itd.) v obliki znanstvene rekonstrukcije ali z vkljucˇevanjem v turi-
sticˇne prireditve. Pri tem se folklora postavi izven izvornega okolja,
spremeni se njena funkcija ter njen simbolni in socialni pomen, pr-
votno povezan z lokalnim, se prenese na širšo raven, pokrajino ali
narod. V 19. stoletju je, recimo, narodno zavedno mešcˇanstvo nosilo
»narodno nošo« kot simbol slovenstva, pri cˇemer se praznicˇna oble-
ka kmecˇkega cˇloveka iztrga iz izvirnega okolja in dobi nov pomen,
v 20. stoletju pa postane obleka folkloristicˇnih prireditev. Kljub ne-
gativnim obsodbam folklorizma mu strokovnjaki priznavajo, da je
iz pozabe iztrgal marsikaj, kar bi bilo drugacˇe pozabljeno (Stanonik
idr., 2007; Stanonik, 1990, str. 32–34).
V sodobnosti raziskovalci ne locˇujejo vecˇ med dobrimi, koristni-
mi, legitimnimi tradicijami ter na drugi strani »umetnimi«, škodlji-
vimi, »neavtenticˇnimi«, saj so pojmi naravnega in avtenticˇnega tuji
kulturnim oblikam, ki so vse »konstrukcije« (Bausinger, 2004; Mu-
s kulturno ter identitetno politiko. Kot je dedišcˇina povezovalna, je
tudi izkljucˇevalna, še posebej v nacionalnem okviru, ki predvide-
va kulturno homogenost. Nacionalna dedišcˇina povezuje vsakega
posameznika v širšo nacionalno zgodbo, vendar tisti, ki se z njo ne
morejo poistovetiti, ostanejo zunaj, ne pripadajo (Hall, 2008; Smith,
2006; Tunbridge in Ashworth, 1996). Zato govorimo o hegemonskem
oz. avtoriziranem/pooblašcˇenem dedišcˇinskem diskurzu in podre-
jenem, alternativnem, obrobnem, utišanem diskurzu (Smith, 2006).
Tudi najbolj »velika« dedišcˇina je neskladna in sporna, zato ideja
»univerzalnih« vrednot ne vzdrži (Smith in Akagawa, 2009, str. 5).
Drugacˇen nacˇin razumevanja dedišcˇine od zgoraj navedenega
kriticˇno antropološkega, ki refleksivno opazuje, kako družba misli
dedišcˇino, je aplikativni pristop v rokah muzealcev, konservatorjev,
svetovalcev za razvoj turizma itd., ki so v nekaterih pogledih videni
kot ustvarjalci oziroma izumitelji dedišcˇine (Fakin Bajec, 2011, str. 13).
Trk obeh pogledov je opazen v pogledu na avtenticˇnost dedišcˇine.
S pojmom avtenticˇnosti je v evropski etnologiji povezan pojem
folklorizma, ki naj bi oznacˇeval nepravo, drugotno folkloro, »aplici-
rano folkloro«, »ljudsko kulturo iz druge roke«, ponaredek, banaliza-
cijo, »ko nekaj delamo, kot da bi«, ko obujamo nove izraze prek starih
oblik, pri cˇemer se pri selekciji preteklosti sklicujemo na tradicional-
nost, unikatnost, izvirnost, tipicˇnost (Poljak Istenicˇ, 2013, str. 141–146;
Bausinger, 2004, str. 158; Bogataj, 1992, str. 16). Folklorizem oživlja na-
vadno že pozabljene oblike ljudske kulture (plese, pesmi, glasbo, še-
ge itd.) v obliki znanstvene rekonstrukcije ali z vkljucˇevanjem v turi-
sticˇne prireditve. Pri tem se folklora postavi izven izvornega okolja,
spremeni se njena funkcija ter njen simbolni in socialni pomen, pr-
votno povezan z lokalnim, se prenese na širšo raven, pokrajino ali
narod. V 19. stoletju je, recimo, narodno zavedno mešcˇanstvo nosilo
»narodno nošo« kot simbol slovenstva, pri cˇemer se praznicˇna oble-
ka kmecˇkega cˇloveka iztrga iz izvirnega okolja in dobi nov pomen,
v 20. stoletju pa postane obleka folkloristicˇnih prireditev. Kljub ne-
gativnim obsodbam folklorizma mu strokovnjaki priznavajo, da je
iz pozabe iztrgal marsikaj, kar bi bilo drugacˇe pozabljeno (Stanonik
idr., 2007; Stanonik, 1990, str. 32–34).
V sodobnosti raziskovalci ne locˇujejo vecˇ med dobrimi, koristni-
mi, legitimnimi tradicijami ter na drugi strani »umetnimi«, škodlji-
vimi, »neavtenticˇnimi«, saj so pojmi naravnega in avtenticˇnega tuji
kulturnim oblikam, ki so vse »konstrukcije« (Bausinger, 2004; Mu-
