Page 23 - Lesjak, Miha, Marijana Sikošek, Simon Kerma. Ur. 2020. Tematski turizem: teoretični in aplikativni primeru oblik turizma v svetu in Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 23
Kulturni turizem 23
postavlja predvsem turista, medtem ko sprememba ni prisotna niti
implicitno.
Za zakljucˇek pregleda definicij poglejmo unesco-vo definicijo
kulturnega turizma, ki je, v primerjavi z definicijo kulture, precej
kratka in govori zgolj o »razlocˇujocˇem tipu turizma, ki upošteva kul-
turo drugih ljudi« (unesco, 2008). Ob tem sicer v številnih arhivskih
dokumentih in publikacijah izpostavlja tudi svoje poslanstvo pomo-
cˇi državam cˇlanicam v prizadevanjih oblikovanja politik kulturnega
turizma v smeri ohranitve »kulturne diverzitete«, »avtenticˇnosti ži-
vljenja« in »monumentalne dedišcˇine« ter povezav kulture s trajno-
stnim razvojem (unesco, 2014). Vse omenjene sintagme, prvi dve še
posebej, sta v nadaljevanju, deležni kriticˇnega premisleka.
Dedišcˇina v turizmu
Kultura in turizem sta bila vedno nelocˇljivo povezana. Sicer strokov-
njaki zacˇetke kulturnega turizma postavljajo v cˇas po drugi svetovni
vojni, njegov razmah pa v 80. in 90. leta 20. stoletja, ko pride do »iz-
bruha dedišcˇine«. Dedišcˇinski turizem naj bi bil ena izmed vej kul-
turnega turizma, prakticˇno pa ju je nemogocˇe razlikovati (Richards,
2018a, str. 12–14).
Zakonodajno se dedišcˇina deli na materialno, premicˇno in nepre-
micˇno ter nesnovno dedišcˇino. Nadaljnja je zakonodajna delitev po
strokah, kar pa je omejevalno, saj je do dedišcˇine potrebno pristopati
interdisciplinarno. Omejujocˇa je tudi delitev na naravno in kulturno
dedišcˇino, saj je vecˇji del naravne dedišcˇine kot posledica cˇlovekove-
ga delovanja v okolju kulturna dedišcˇina, zato se pridevnik kulturna
opušcˇa v prid izrazu dedišcˇina (Bogataj, 1992, str. 13–14).
Po mnenju vecˇine raziskovalcev je pojem dedišcˇine nastal v cˇa-
su nastajanja nacionalnih držav in vzpona nacionalizma konec 19.
stoletja in zacˇetek 20. stoletja, ko se je oblikoval termin nacionalna
dedišcˇina, s cˇimer se je preteklost nacionalizirala. Nastajajocˇe naci-
je so za utrditev nacionalnih identifikacij, prepoznavnost in obliko-
vanje obcˇutka povezanosti ter soglasnosti državljanov potrebovale
materialne vire, zato je država prevzela skrb za nacionalno dedišcˇi-
no in vzgojo o njenem pomenu (Fakin Bajec, 2011, str. 63–65; Smith,
2006, str. 22). Evropocentricˇno razumevanje je dedišcˇino omejevalo
le na materialni del, saj se je prek pravnih aktov urejalo v glavnem le
varovanje kulturnih spomenikov in umetnin. Pojmovanje dedišcˇine
kot univerzalne vrednote vsega cˇloveštva je povezano z organizacijo
postavlja predvsem turista, medtem ko sprememba ni prisotna niti
implicitno.
Za zakljucˇek pregleda definicij poglejmo unesco-vo definicijo
kulturnega turizma, ki je, v primerjavi z definicijo kulture, precej
kratka in govori zgolj o »razlocˇujocˇem tipu turizma, ki upošteva kul-
turo drugih ljudi« (unesco, 2008). Ob tem sicer v številnih arhivskih
dokumentih in publikacijah izpostavlja tudi svoje poslanstvo pomo-
cˇi državam cˇlanicam v prizadevanjih oblikovanja politik kulturnega
turizma v smeri ohranitve »kulturne diverzitete«, »avtenticˇnosti ži-
vljenja« in »monumentalne dedišcˇine« ter povezav kulture s trajno-
stnim razvojem (unesco, 2014). Vse omenjene sintagme, prvi dve še
posebej, sta v nadaljevanju, deležni kriticˇnega premisleka.
Dedišcˇina v turizmu
Kultura in turizem sta bila vedno nelocˇljivo povezana. Sicer strokov-
njaki zacˇetke kulturnega turizma postavljajo v cˇas po drugi svetovni
vojni, njegov razmah pa v 80. in 90. leta 20. stoletja, ko pride do »iz-
bruha dedišcˇine«. Dedišcˇinski turizem naj bi bil ena izmed vej kul-
turnega turizma, prakticˇno pa ju je nemogocˇe razlikovati (Richards,
2018a, str. 12–14).
Zakonodajno se dedišcˇina deli na materialno, premicˇno in nepre-
micˇno ter nesnovno dedišcˇino. Nadaljnja je zakonodajna delitev po
strokah, kar pa je omejevalno, saj je do dedišcˇine potrebno pristopati
interdisciplinarno. Omejujocˇa je tudi delitev na naravno in kulturno
dedišcˇino, saj je vecˇji del naravne dedišcˇine kot posledica cˇlovekove-
ga delovanja v okolju kulturna dedišcˇina, zato se pridevnik kulturna
opušcˇa v prid izrazu dedišcˇina (Bogataj, 1992, str. 13–14).
Po mnenju vecˇine raziskovalcev je pojem dedišcˇine nastal v cˇa-
su nastajanja nacionalnih držav in vzpona nacionalizma konec 19.
stoletja in zacˇetek 20. stoletja, ko se je oblikoval termin nacionalna
dedišcˇina, s cˇimer se je preteklost nacionalizirala. Nastajajocˇe naci-
je so za utrditev nacionalnih identifikacij, prepoznavnost in obliko-
vanje obcˇutka povezanosti ter soglasnosti državljanov potrebovale
materialne vire, zato je država prevzela skrb za nacionalno dedišcˇi-
no in vzgojo o njenem pomenu (Fakin Bajec, 2011, str. 63–65; Smith,
2006, str. 22). Evropocentricˇno razumevanje je dedišcˇino omejevalo
le na materialni del, saj se je prek pravnih aktov urejalo v glavnem le
varovanje kulturnih spomenikov in umetnin. Pojmovanje dedišcˇine
kot univerzalne vrednote vsega cˇloveštva je povezano z organizacijo
