Page 228 - Lesjak, Miha, Marijana Sikošek, Simon Kerma. Ur. 2020. Tematski turizem: teoretični in aplikativni primeru oblik turizma v svetu in Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 228
Simon Kerma in Matej Vranješ
da gre pri tem za družbeni konstrukt), saj vanje bolj ali manj obcˇutno
posega tudi cˇlovek s svojimi aktivnostmi. Vsekakor gre za obmocˇja
posebnega pomena, ki se v kontekstu razvoja turizma zdijo kot na-
rocˇena prizorišcˇa ravno za ekoturizem.
Zavarovana obmocˇja narave in (eko)turizem nekocˇ in danes
Glede na »splošno uveljavljene« opredelitve ekoturizma (kot npr.
Weaver, 2006, str. 192–196; Wearing in Neil, 1999, str. 7–9) lahko torej
recˇemo, da turizem, ki se izvaja v zavarovanih obmocˇjih narave (v
nadaljevanju zo), v veliki meri, ne pa izkljucˇno, spada pod ekoturi-
zem. Še z vecˇjo gotovostjo lahko zatrdimo tudi obratno: velik delež
ekoturizma se zaradi znacˇilnosti in pomena zavarovanih obmocˇij
izvaja ravno v njih. Še natancˇneje bi morali recˇi, da bi turizem, ki ga
228 izvajajo upravljavci zavarovanih obmocˇij sami, moral biti ekoturi-
zem, kar pa ne velja nujno za turizem, ki ga v zavarovanih obmocˇjih
(in tega je bistveno vecˇ) izvajajo ostali ponudniki.
Cˇ eprav imajo zavarovana obmocˇja dokaj jasne zakonodajne in
upravne okvirje, ki dolocˇajo možne oblike ali zvrsti in obseg turiz-
ma, se je potrebno zavedati, da je podlaga tem okvirjem predvsem
soocˇanje družbenih vrednot. Razvoj turizma v nekem zavarovanem
obmocˇju je izraz njegovih naravnih znacˇilnosti oz. materialnih po-
gojev, geografske lege, lokacije trgov, ekonomskega razvoja in tren-
dov v globalnem turizmu nasploh, a hkrati odseva spreminjajocˇ se
odnos med družbo/kulturo in naravo. Zgodovinsko gledano je že
sam pojav zavarovanih obmocˇij povezan s spremembo v družbe-
nem pogledu na naravo, ki je osnova za razvoj turizma: gre za pojav
vrednotenja »neokrnjene« narave skozi njeno estetsko in cˇloveko-
vemu uživanju namenjeno funkcijo. Prva prizadevanja za posebno
zašcˇito obmocˇij narave se v »razvitem svetu« namrecˇ pojavijo kmalu
za novim pogledom na divjino, ki ga v prvi polovici 19. stoletja pri-
neseta popularizacija naravoslovja in zlasti romantika (McCormick,
1995, str. 1–24). Povedano poenostavljeno: cˇe je divja, »neukrocˇena«
narava v industrijsko se razvijajocˇih družbah do romantike imela
status nevarnega in nekoristnega sveta, vrednega toliko, kolikor cˇlo-
veku lahko služi kot sredstvo nadaljnjega gospodarskega razvoja,
»romantik« divjino ceni ravno zaradi njene pristnosti, neukrocˇeno-
sti, prvinskosti, izjemne pokrajinske lepote, zdravilnih ucˇinkov, za-
radi »vracˇanja cˇloveka k naravi«. Prva zavarovana obmocˇja so bila
tako obmocˇja (relativne) divjine, namenjena v prvi vrsti obiskovanju
da gre pri tem za družbeni konstrukt), saj vanje bolj ali manj obcˇutno
posega tudi cˇlovek s svojimi aktivnostmi. Vsekakor gre za obmocˇja
posebnega pomena, ki se v kontekstu razvoja turizma zdijo kot na-
rocˇena prizorišcˇa ravno za ekoturizem.
Zavarovana obmocˇja narave in (eko)turizem nekocˇ in danes
Glede na »splošno uveljavljene« opredelitve ekoturizma (kot npr.
Weaver, 2006, str. 192–196; Wearing in Neil, 1999, str. 7–9) lahko torej
recˇemo, da turizem, ki se izvaja v zavarovanih obmocˇjih narave (v
nadaljevanju zo), v veliki meri, ne pa izkljucˇno, spada pod ekoturi-
zem. Še z vecˇjo gotovostjo lahko zatrdimo tudi obratno: velik delež
ekoturizma se zaradi znacˇilnosti in pomena zavarovanih obmocˇij
izvaja ravno v njih. Še natancˇneje bi morali recˇi, da bi turizem, ki ga
228 izvajajo upravljavci zavarovanih obmocˇij sami, moral biti ekoturi-
zem, kar pa ne velja nujno za turizem, ki ga v zavarovanih obmocˇjih
(in tega je bistveno vecˇ) izvajajo ostali ponudniki.
Cˇ eprav imajo zavarovana obmocˇja dokaj jasne zakonodajne in
upravne okvirje, ki dolocˇajo možne oblike ali zvrsti in obseg turiz-
ma, se je potrebno zavedati, da je podlaga tem okvirjem predvsem
soocˇanje družbenih vrednot. Razvoj turizma v nekem zavarovanem
obmocˇju je izraz njegovih naravnih znacˇilnosti oz. materialnih po-
gojev, geografske lege, lokacije trgov, ekonomskega razvoja in tren-
dov v globalnem turizmu nasploh, a hkrati odseva spreminjajocˇ se
odnos med družbo/kulturo in naravo. Zgodovinsko gledano je že
sam pojav zavarovanih obmocˇij povezan s spremembo v družbe-
nem pogledu na naravo, ki je osnova za razvoj turizma: gre za pojav
vrednotenja »neokrnjene« narave skozi njeno estetsko in cˇloveko-
vemu uživanju namenjeno funkcijo. Prva prizadevanja za posebno
zašcˇito obmocˇij narave se v »razvitem svetu« namrecˇ pojavijo kmalu
za novim pogledom na divjino, ki ga v prvi polovici 19. stoletja pri-
neseta popularizacija naravoslovja in zlasti romantika (McCormick,
1995, str. 1–24). Povedano poenostavljeno: cˇe je divja, »neukrocˇena«
narava v industrijsko se razvijajocˇih družbah do romantike imela
status nevarnega in nekoristnega sveta, vrednega toliko, kolikor cˇlo-
veku lahko služi kot sredstvo nadaljnjega gospodarskega razvoja,
»romantik« divjino ceni ravno zaradi njene pristnosti, neukrocˇeno-
sti, prvinskosti, izjemne pokrajinske lepote, zdravilnih ucˇinkov, za-
radi »vracˇanja cˇloveka k naravi«. Prva zavarovana obmocˇja so bila
tako obmocˇja (relativne) divjine, namenjena v prvi vrsti obiskovanju
