Page 230 - Lesjak, Miha, Marijana Sikošek, Simon Kerma. Ur. 2020. Tematski turizem: teoretični in aplikativni primeru oblik turizma v svetu in Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 230
Simon Kerma in Matej Vranješ
nem obsegu, se vsaj od 90-ih let 20. stoletja dalje, s povecˇanjem mo-
bilnosti, kupne mocˇi, spreminjanjem življenjskih stilov in krepitvi-
jo okoljske ozavešcˇenosti, število obiskovalcev povecˇuje tako hitro,
da v številnih zavarovanih obmocˇjih glavna tema danes ni »diverzi-
fikacija« turizma, ampak predvsem upravljanje, to je omejevanje in
usmerjanje obiska (prim. Wearing in Neil, 1999, str. 40–41).
Po oceni Mednarodne zveze za ohranjanje narave (International
Union for Conservation of Nature) zavarovana obmocˇja razlicˇnih ka-
tegorij danes obsegajo okoli 15 % svetovnega kopnega, delež pa je
vseskozi v porastu (The unep World Conservation Monitoring Cen-
tre in International Union for Conservation of Nature, 2016, str. 30).
Za razumevanje razvoja turizma je potrebno razlikovati med razlicˇ-
nimi oblikami zavarovanih obmocˇij z vidika njihovih specificˇnih na-
230 menov, saj so skladno s temi opredeljeni režimi in oblike varovanja
okolja, s tem pa dolocˇene tudi možnosti in omejitve glede razvoja tu-
rizma. Vecˇina ustanoviteljev zavarovanih obmocˇij, še posebej držav,
se pri opredeljevanju njihovih namenov naslanja na sedem kategorij
zo, kot jih na globalni ravni opredeljuje Mednarodna zveza za ohra-
njanje narave, ki je najpomembnejša krovna mednarodna organiza-
cija na podrocˇju naravovarstva (International Union for Conservati-
on of Nature, b. l.). Od teh kategorij je v veliki meri odvisno, kakšna
zvrst in v kakšnem obsegu se bo turizem razvijal.
Cˇ e kljub temu posplošeno povzamemo osnovne namene vecˇine
zavarovanih obmocˇij (kot jih vidijo tako Mednarodna zveza za ohra-
njanje narave kot ustanovitelji in upravljavci), je poleg glavnega cilja,
ki je seveda varovanje narave, vecˇini parkov skupno to, da med nji-
hove namene sodijo tudi varovanje kulturne dedišcˇine, zlasti pa izo-
braževanje, spodbujanje trajnostnega razvoja lokalnih skupnosti ter
omogocˇanje in usmerjanje obiska (prim. npr. Zakon o Triglavskem
narodnem parku (ztnp-1), 2010; Wearing in Neil, 1999, str. 39–56).
Pomemben del poslanstva zavarovanih obmocˇij in s tem tudi na-
log njihovih upravljalcev je torej neposredno ali posredno povezan
s turizmom. Ker je poleg tega v zo zaradi njihovih prostorskih zna-
cˇilnosti (npr. težke dostopnosti) in varstvene funkcije vecˇina oblik
izkorišcˇanja narave zelo omejena ali prepovedana (razen trajnostne-
ga kmetijstva, gozdarstva ipd.), je turizem pogosto edina »industrija«
oz. dejavnost, na kateri temelji razvoj lokalnih skupnosti.
Pri tem je pomembno locˇiti med parkom kot zavarovanim obmo-
cˇjem, v katerem regulatorno in razvojno vlogo igrajo razlicˇne insti-
nem obsegu, se vsaj od 90-ih let 20. stoletja dalje, s povecˇanjem mo-
bilnosti, kupne mocˇi, spreminjanjem življenjskih stilov in krepitvi-
jo okoljske ozavešcˇenosti, število obiskovalcev povecˇuje tako hitro,
da v številnih zavarovanih obmocˇjih glavna tema danes ni »diverzi-
fikacija« turizma, ampak predvsem upravljanje, to je omejevanje in
usmerjanje obiska (prim. Wearing in Neil, 1999, str. 40–41).
Po oceni Mednarodne zveze za ohranjanje narave (International
Union for Conservation of Nature) zavarovana obmocˇja razlicˇnih ka-
tegorij danes obsegajo okoli 15 % svetovnega kopnega, delež pa je
vseskozi v porastu (The unep World Conservation Monitoring Cen-
tre in International Union for Conservation of Nature, 2016, str. 30).
Za razumevanje razvoja turizma je potrebno razlikovati med razlicˇ-
nimi oblikami zavarovanih obmocˇij z vidika njihovih specificˇnih na-
230 menov, saj so skladno s temi opredeljeni režimi in oblike varovanja
okolja, s tem pa dolocˇene tudi možnosti in omejitve glede razvoja tu-
rizma. Vecˇina ustanoviteljev zavarovanih obmocˇij, še posebej držav,
se pri opredeljevanju njihovih namenov naslanja na sedem kategorij
zo, kot jih na globalni ravni opredeljuje Mednarodna zveza za ohra-
njanje narave, ki je najpomembnejša krovna mednarodna organiza-
cija na podrocˇju naravovarstva (International Union for Conservati-
on of Nature, b. l.). Od teh kategorij je v veliki meri odvisno, kakšna
zvrst in v kakšnem obsegu se bo turizem razvijal.
Cˇ e kljub temu posplošeno povzamemo osnovne namene vecˇine
zavarovanih obmocˇij (kot jih vidijo tako Mednarodna zveza za ohra-
njanje narave kot ustanovitelji in upravljavci), je poleg glavnega cilja,
ki je seveda varovanje narave, vecˇini parkov skupno to, da med nji-
hove namene sodijo tudi varovanje kulturne dedišcˇine, zlasti pa izo-
braževanje, spodbujanje trajnostnega razvoja lokalnih skupnosti ter
omogocˇanje in usmerjanje obiska (prim. npr. Zakon o Triglavskem
narodnem parku (ztnp-1), 2010; Wearing in Neil, 1999, str. 39–56).
Pomemben del poslanstva zavarovanih obmocˇij in s tem tudi na-
log njihovih upravljalcev je torej neposredno ali posredno povezan
s turizmom. Ker je poleg tega v zo zaradi njihovih prostorskih zna-
cˇilnosti (npr. težke dostopnosti) in varstvene funkcije vecˇina oblik
izkorišcˇanja narave zelo omejena ali prepovedana (razen trajnostne-
ga kmetijstva, gozdarstva ipd.), je turizem pogosto edina »industrija«
oz. dejavnost, na kateri temelji razvoj lokalnih skupnosti.
Pri tem je pomembno locˇiti med parkom kot zavarovanim obmo-
cˇjem, v katerem regulatorno in razvojno vlogo igrajo razlicˇne insti-
