Page 190 - Pucihar, Ilonka. 2023. Moj prijatelj klavir za učitelje: koncepti, veščine in strategije pouka klavirja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 190
moj pr ijatelj klavir za učitelje: koncepti, veščine in str ategije pouk a klavirja
c) Legatissimo: Karakter mu daje teža, katere prenos s tipke na tip-
ko traja nekoliko dlje. Razlika med legatissimom in običajnim le-
gatom je v času prenosa teže z enega na drugi prst. Ker težo roke
nekaj časa nosita oba prsta, zvenita oba tona (Zrimšek, 1992). Zato
je primeren za figure razloženih akordov, dvoglasja; učinkovito
se ga lahko uporablja pri harmonski spremljavi, kot so Albertijevi
basi, v klasicističnem repertoarju. Pri tem se tone, ki imajo pose-
ben pomen, kot recimo prvi basov ton v figuri, zadrži dlje. Tako
se obogati zvok, harmonija, ne da bi prekomerno uporabili pedal.
d) Igranje kantilene: Gre za izrazito speven način izvajanja. Izvaja se
z globokim prijemom prsta in rahlo valovitimi gibi roke, ki so v
skladu s slušno predstavo. Ti gibi so v začetni fazi lahko večji, da
se ponotranjijo, in nato postanejo skoraj nevidni. »Kantilena, ki
izvira iz razgibane, čustvene in barvite težnostne igre romantič-
nih pianistov, ni primerna za izvajanje melodije vseh dob in stilov.
V starejši literaturi jo nadomešča melodični legato!« (Zrimšek,
1992, str. 77)
Prenašanje teže pri igranju legato ne pomeni pritiskanja. Takoj ko je
ton zaigran, je vsak pritisk ali napor potrebno sprostiti, tako da prst le lah-
no počiva na tipki. Vsako nadaljnje ali kontinuirano pritiskanje je odveč in
ustvarja nepotrebne napetosti (Roskell, 2020).
V začetnem učenju je potrebno z legatom počakati, dokler učenec ne
obvlada igranja s težo roke in izvaja lep ton. Šele nato se začne učiti artiku-
lacijo legato – torej vezavo tonov s prsti. Legato v osnovi pomeni povezova-
nje tonov brez prekinitev. Nekaterim učencem je v začetni fazi težko pove-
zati tone in prvi ton spustijo za trenutek prej, preden zaigrajo naslednjega.
V pomoč je lahko vaja legatissima, pri katerem prvi ton zadržijo še trenu-
tek, ko zaigrajo naslednjega, in šele nato izpustijo prvega. Slušno predsta-
vo povezovanja tonov lahko učenec predhodno usvoji skozi igranje legata
menjaje z levo in desno roko. Prispodoba v pomoč igranju legata s konti-
nuiranim, bogatim, toplim in polnim tonom je lahko hoja prstov po kla-
viaturi; pri hoji prav tako prenašamo težo z ene noge na drugo in v nobe-
nem trenutku nista obe v zraku, saj bi pri počasni hoji sicer padli. Prsti
se lahko »potapljajo« v globine tipk ali »božajo« tipke. V pomoč je lahko
tudi spodbujanje poslušanja »skozi« tone, poslušanje tona, ki se »giba« proti
naslednjemu tonu, poslušanje »tonov med toni«, »polnjenje« sobe s toplim,
povezanim, z božajočim … zvokom in pa, seveda, petje.
188
c) Legatissimo: Karakter mu daje teža, katere prenos s tipke na tip-
ko traja nekoliko dlje. Razlika med legatissimom in običajnim le-
gatom je v času prenosa teže z enega na drugi prst. Ker težo roke
nekaj časa nosita oba prsta, zvenita oba tona (Zrimšek, 1992). Zato
je primeren za figure razloženih akordov, dvoglasja; učinkovito
se ga lahko uporablja pri harmonski spremljavi, kot so Albertijevi
basi, v klasicističnem repertoarju. Pri tem se tone, ki imajo pose-
ben pomen, kot recimo prvi basov ton v figuri, zadrži dlje. Tako
se obogati zvok, harmonija, ne da bi prekomerno uporabili pedal.
d) Igranje kantilene: Gre za izrazito speven način izvajanja. Izvaja se
z globokim prijemom prsta in rahlo valovitimi gibi roke, ki so v
skladu s slušno predstavo. Ti gibi so v začetni fazi lahko večji, da
se ponotranjijo, in nato postanejo skoraj nevidni. »Kantilena, ki
izvira iz razgibane, čustvene in barvite težnostne igre romantič-
nih pianistov, ni primerna za izvajanje melodije vseh dob in stilov.
V starejši literaturi jo nadomešča melodični legato!« (Zrimšek,
1992, str. 77)
Prenašanje teže pri igranju legato ne pomeni pritiskanja. Takoj ko je
ton zaigran, je vsak pritisk ali napor potrebno sprostiti, tako da prst le lah-
no počiva na tipki. Vsako nadaljnje ali kontinuirano pritiskanje je odveč in
ustvarja nepotrebne napetosti (Roskell, 2020).
V začetnem učenju je potrebno z legatom počakati, dokler učenec ne
obvlada igranja s težo roke in izvaja lep ton. Šele nato se začne učiti artiku-
lacijo legato – torej vezavo tonov s prsti. Legato v osnovi pomeni povezova-
nje tonov brez prekinitev. Nekaterim učencem je v začetni fazi težko pove-
zati tone in prvi ton spustijo za trenutek prej, preden zaigrajo naslednjega.
V pomoč je lahko vaja legatissima, pri katerem prvi ton zadržijo še trenu-
tek, ko zaigrajo naslednjega, in šele nato izpustijo prvega. Slušno predsta-
vo povezovanja tonov lahko učenec predhodno usvoji skozi igranje legata
menjaje z levo in desno roko. Prispodoba v pomoč igranju legata s konti-
nuiranim, bogatim, toplim in polnim tonom je lahko hoja prstov po kla-
viaturi; pri hoji prav tako prenašamo težo z ene noge na drugo in v nobe-
nem trenutku nista obe v zraku, saj bi pri počasni hoji sicer padli. Prsti
se lahko »potapljajo« v globine tipk ali »božajo« tipke. V pomoč je lahko
tudi spodbujanje poslušanja »skozi« tone, poslušanje tona, ki se »giba« proti
naslednjemu tonu, poslušanje »tonov med toni«, »polnjenje« sobe s toplim,
povezanim, z božajočim … zvokom in pa, seveda, petje.
188
