Page 45 - Pucihar, Ilonka. 2023. Moj prijatelj klavir za učitelje: koncepti, veščine in strategije pouka klavirja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 45
načrtovanje pouk a
V nadaljnjih poglavjih pa obravnavamo tudi strategije učenčevega vadenja,
ki vodijo k zastavljenim ciljem. Le-te so zajete v številnih specifičnih pre-
dlogih za usvajanje posameznega koncepta in veščine ter v praktičnih pri-
merih vaj. Skozi vse to ima učenec aktivno vlogo v učnem procesu, učitelj
pa pri poučevanju, izbiri metod in strategij poučevanja ter učenja in izbiri
materialov upošteva njegove potrebe in zanimanja. Pri tem je njegova vlo-
ga osredotočena na vodenje, usmerjanje učenca, da le-ta poglablja in razvi-
ja samostojne ideje o osmišljenem vadenju, tehničnem napredku, muzikal-
nih veščinah, stilnem in karakternem izvajanju ter se uči izbire ustreznih
strategij vadenja za doseganje zastavljenih ciljev in želene izvedbe. Harris
(2014) je razvil pristop t. i. simultanega učenja, ki temelji na štirih načelih:
- Proaktivno poučevanje, pri katerem je vsaka dejavnost skrbno
načrtovana glede na to, kaj je bilo prej in kaj sledi. Tako je vsaka
naslednja dejavnost naravna, sekvenčna in odvisna od učenčeve-
ga predhodnega odgovora na preteklo dejavnost.
- Poučevanje skozi sestavine skladbe, ki predvideva uporabo neka-
terih ali vseh sestavin glede na to, kaj učenec že razume, kaj je bilo
narejeno pred tem in glede na kompleksnost ter številnost sesta-
vin posamezne skladbe. Sestavine vključujejo tonaliteto, ritmič-
ne vzorce, oznake za metrum, tempo, značaj, dinamične, agogič-
ne oznake idr.
- Povezovanje vseh področij glasbenega učenja: slušno, tehnika,
lestvice, teorija, notacija, poslušanje, petje, intonacija, izvajanje,
drža, vrednotenje (sebe in drugih), značaj skladbe, a prima vista,
pomnjenje, improvizacija, kompozicija. Vse to povezujemo in
usklajujemo glede na to, kaj je v danem trenutku ustrezno.
- Vse to počnemo na način opolnomočenja, nenadziranja in neob-
sojanja. Kljub temu, da nenehno vrednotimo učenčeve odgovo-
re, kar omogoča skrbno, ustrezno, spodbujajoče napredovanje, pa
učenec nima občutka nenehnega osebnega vrednotenja ali oce-
njevanja, temveč uživa v pozitivni izkušnji, z občutkom, da zme-
raj nekaj doseže.
Dognanja lahko strnemo v nekaj temeljnih razlik med pristopom,
osredotočenim na učitelja, in pristopom, osredotočenim na učenca. V pra-
ksi slika seveda ni tako »črno-bela« in je med obema poloma možna celot-
na paleta prehajanj ali nagibanj bolj k enemu ali drugemu pristopu, a je po-
membna za zavedanje in preseganje neučinkovitih vzorcev poučevanja ter
ustrezno načrtovanje pouka.
43
V nadaljnjih poglavjih pa obravnavamo tudi strategije učenčevega vadenja,
ki vodijo k zastavljenim ciljem. Le-te so zajete v številnih specifičnih pre-
dlogih za usvajanje posameznega koncepta in veščine ter v praktičnih pri-
merih vaj. Skozi vse to ima učenec aktivno vlogo v učnem procesu, učitelj
pa pri poučevanju, izbiri metod in strategij poučevanja ter učenja in izbiri
materialov upošteva njegove potrebe in zanimanja. Pri tem je njegova vlo-
ga osredotočena na vodenje, usmerjanje učenca, da le-ta poglablja in razvi-
ja samostojne ideje o osmišljenem vadenju, tehničnem napredku, muzikal-
nih veščinah, stilnem in karakternem izvajanju ter se uči izbire ustreznih
strategij vadenja za doseganje zastavljenih ciljev in želene izvedbe. Harris
(2014) je razvil pristop t. i. simultanega učenja, ki temelji na štirih načelih:
- Proaktivno poučevanje, pri katerem je vsaka dejavnost skrbno
načrtovana glede na to, kaj je bilo prej in kaj sledi. Tako je vsaka
naslednja dejavnost naravna, sekvenčna in odvisna od učenčeve-
ga predhodnega odgovora na preteklo dejavnost.
- Poučevanje skozi sestavine skladbe, ki predvideva uporabo neka-
terih ali vseh sestavin glede na to, kaj učenec že razume, kaj je bilo
narejeno pred tem in glede na kompleksnost ter številnost sesta-
vin posamezne skladbe. Sestavine vključujejo tonaliteto, ritmič-
ne vzorce, oznake za metrum, tempo, značaj, dinamične, agogič-
ne oznake idr.
- Povezovanje vseh področij glasbenega učenja: slušno, tehnika,
lestvice, teorija, notacija, poslušanje, petje, intonacija, izvajanje,
drža, vrednotenje (sebe in drugih), značaj skladbe, a prima vista,
pomnjenje, improvizacija, kompozicija. Vse to povezujemo in
usklajujemo glede na to, kaj je v danem trenutku ustrezno.
- Vse to počnemo na način opolnomočenja, nenadziranja in neob-
sojanja. Kljub temu, da nenehno vrednotimo učenčeve odgovo-
re, kar omogoča skrbno, ustrezno, spodbujajoče napredovanje, pa
učenec nima občutka nenehnega osebnega vrednotenja ali oce-
njevanja, temveč uživa v pozitivni izkušnji, z občutkom, da zme-
raj nekaj doseže.
Dognanja lahko strnemo v nekaj temeljnih razlik med pristopom,
osredotočenim na učitelja, in pristopom, osredotočenim na učenca. V pra-
ksi slika seveda ni tako »črno-bela« in je med obema poloma možna celot-
na paleta prehajanj ali nagibanj bolj k enemu ali drugemu pristopu, a je po-
membna za zavedanje in preseganje neučinkovitih vzorcev poučevanja ter
ustrezno načrtovanje pouka.
43
