Page 414 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 414
opereta med obema svetovnima vojnama
Vendar so se tudi v vodstvu ZKS sčasoma uveljavljali novi pogledi po-
litičnih pragmatikov, predvsem Borisa Kraigherja in Staneta Kavčiča. Ti so
menili, da sodobni umetniški tokovi ne ogrožajo političnega monopola ob-
lasti, in so s svojim vplivom izničili doktrino komunistov o ustrezni »de-
lavski« in »vrhunski«, »dekadentni« kulturi, ki da prinaša negativne idejne
vplive buržoaznega Zahoda. Pripravljeni so bili prisluhniti kritikam kul-
turniške opozicije, toda le dokler ni bil ogrožen osnovni interes ZK, oblast.
Po polemiki Vidmar-Ziherl [1956] so začeli novi pogledi v slovenskem
partijskem vrhu prevladovati, kulturnopolitična moč Borisa Ziherla se je
manjšala.82
Kako so prvo politično odjugo z olajšanjem sprejemali naši literati, je
evidentno iz Dolarjevega zapisa iz leta 1957, kjer ta prizna, da je spoznanje,
da avtarkija v kulturi ni mogoča, ena izmed
dragocenih pridobitev našega protibirokratskega in protikominfor
mističnega boja«, saj »po vsebini sodobna zapadna literatura niti
zdaleč ni tako reakcionarna, kakor so nam jo slikali nekateri sov
jetski pismouki. […] Tudi nekaj sodobnejših gledaliških prijemov je
treba pri nas preizkusiti, treba je več domiselnosti, treba je … upo
števati publiko.83
Kljub temu se je vodstvo ZKS v istem času odločilo, da obračuna s kri-
tiki njenih stališč in je zato skušalo zamenjati staro humanistično inteli-
genco z novo, vzgojeno v duhu marksističnih načel, zato so bile vse kul-
turnopolitične afere iz let 1958 in 1959 bolj ali manj povezane s Filozofsko
fakulteto, med novimi potezami pa je bila tudi ustanovitev Inštituta za zgo-
dovino delavskega gibanja in Inštituta za sociologijo in filozofijo.84 Slednje-
ga je ustanovil in ga v letih 1959–64 kot prvi direktor vodil prav Boris Zi-
herl. Čeprav se je njegova politična moč manjšala, je svoje nazore prenašal
na študente tudi kot predavatelj na Filozofski fakulteti.85 V letih 1960–1964
89–90, citirano po Bogunović Hočevar, »Ljubljanska opera med obema vojnama:
moderna režija in njeni protagonisti«, 156, op. 20.
82 Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, 6.
83 Jaro Dolar, »O publiki in repertoarju«, v Slovensko narodno gledališče Maribor, ur.
Jaro Dolar (Maribor: Slovensko narodno gledališče, [1954?]), 12–3.
84 Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, 6–7.
85 Ko se je leta 1950 vrnil iz Beograda, kjer je bil njegov Inštitut za družbene vede uki-
njen zaradi prevelikega doktrinarstva, je postal najprej minister za znanost in kultu-
ro LRS, nato 1953 predsednik ideološke komisije CK ZKS in obenem redni profesor
za teorijo družbenih ved na Filozofski fakulteti v Ljubljani, v letih 1954–56 pa je bil
tudi predsednik univerzitetnega sveta ljubljanske univerze, na kateri je ustanovil in
vodil Inštitut za sociologijo in filozofijo. Pagon, »Ziherl, Boris (1910–1976)«.
412
Vendar so se tudi v vodstvu ZKS sčasoma uveljavljali novi pogledi po-
litičnih pragmatikov, predvsem Borisa Kraigherja in Staneta Kavčiča. Ti so
menili, da sodobni umetniški tokovi ne ogrožajo političnega monopola ob-
lasti, in so s svojim vplivom izničili doktrino komunistov o ustrezni »de-
lavski« in »vrhunski«, »dekadentni« kulturi, ki da prinaša negativne idejne
vplive buržoaznega Zahoda. Pripravljeni so bili prisluhniti kritikam kul-
turniške opozicije, toda le dokler ni bil ogrožen osnovni interes ZK, oblast.
Po polemiki Vidmar-Ziherl [1956] so začeli novi pogledi v slovenskem
partijskem vrhu prevladovati, kulturnopolitična moč Borisa Ziherla se je
manjšala.82
Kako so prvo politično odjugo z olajšanjem sprejemali naši literati, je
evidentno iz Dolarjevega zapisa iz leta 1957, kjer ta prizna, da je spoznanje,
da avtarkija v kulturi ni mogoča, ena izmed
dragocenih pridobitev našega protibirokratskega in protikominfor
mističnega boja«, saj »po vsebini sodobna zapadna literatura niti
zdaleč ni tako reakcionarna, kakor so nam jo slikali nekateri sov
jetski pismouki. […] Tudi nekaj sodobnejših gledaliških prijemov je
treba pri nas preizkusiti, treba je več domiselnosti, treba je … upo
števati publiko.83
Kljub temu se je vodstvo ZKS v istem času odločilo, da obračuna s kri-
tiki njenih stališč in je zato skušalo zamenjati staro humanistično inteli-
genco z novo, vzgojeno v duhu marksističnih načel, zato so bile vse kul-
turnopolitične afere iz let 1958 in 1959 bolj ali manj povezane s Filozofsko
fakulteto, med novimi potezami pa je bila tudi ustanovitev Inštituta za zgo-
dovino delavskega gibanja in Inštituta za sociologijo in filozofijo.84 Slednje-
ga je ustanovil in ga v letih 1959–64 kot prvi direktor vodil prav Boris Zi-
herl. Čeprav se je njegova politična moč manjšala, je svoje nazore prenašal
na študente tudi kot predavatelj na Filozofski fakulteti.85 V letih 1960–1964
89–90, citirano po Bogunović Hočevar, »Ljubljanska opera med obema vojnama:
moderna režija in njeni protagonisti«, 156, op. 20.
82 Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, 6.
83 Jaro Dolar, »O publiki in repertoarju«, v Slovensko narodno gledališče Maribor, ur.
Jaro Dolar (Maribor: Slovensko narodno gledališče, [1954?]), 12–3.
84 Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, 6–7.
85 Ko se je leta 1950 vrnil iz Beograda, kjer je bil njegov Inštitut za družbene vede uki-
njen zaradi prevelikega doktrinarstva, je postal najprej minister za znanost in kultu-
ro LRS, nato 1953 predsednik ideološke komisije CK ZKS in obenem redni profesor
za teorijo družbenih ved na Filozofski fakulteti v Ljubljani, v letih 1954–56 pa je bil
tudi predsednik univerzitetnega sveta ljubljanske univerze, na kateri je ustanovil in
vodil Inštitut za sociologijo in filozofijo. Pagon, »Ziherl, Boris (1910–1976)«.
412
