Page 474 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 474
opereta med obema svetovnima vojnama
temveč ga je poudarila – vse do stopnje gledališča v gledališču. Glasba je
tako dobila možnost stika s poslušalcem, ki se ji je poprej vse od leta 1910
odrekal. Princesa Vrtoglavka je postala celota v smislu komične operne igre
v starem številčnem slogu, v kateri pa so posamezni elementi vidni in pove-
zani po načelu kontrastov in stopnjevanj. Smisel truda je torej bil v sami iz-
vedbi dela, ki je ob svojem krstu pokazalo, da je odrskega življenja zmožno.
Kozinova Majda je bila drugačen primer: historično je delo pomembno
kot prva slovenska radiofonska opereta. Kot taka ni bila žanrski osamelec,
temveč novost v okviru nacionalnega kulturnega prostora. V eter je odpla-
vala verzija, ki ni bila izvedba klavirskega izvlečka poznejše celote, temveč
kvečjemu njena anticipacija.18 Skladatelj je opereto po radijski produkciji
razširil in orkestriral ter tako omogočil tudi njeno odrsko predstavitev. V
mariborskem gledališču je bilo delo v tej obliki krstno uprizorjeno 24. no-
vembra 1935, nakar je sledilo še 10 ponovitev.
Kozinova edina dokončana operetna partitura že zaradi uspeha v ra-
dijskem etru – pred mikrofonom je bila izvedena kar trikrat19 – in potem še
na odru ne sodi v kategorijo težkih bolnikov. Prav pozitivni sprejem verzije,
ki je bila odigrana v eter, je skladatelja »potisnil« na gledališke deske.20 Da
pozneje – po drugi svetovni vojni – delo ni bilo izvajano, je bilo krivo ne-
razpoloženje do operete na Slovenskem.21 Tega žanra naj ne bi bilo več pri-
merno gojiti v poklicnih gledališčih. Za amaterje, ki bi Majdo lahko uprizo-
rili mimo stražarjev političnoestetske pravovernosti, pa Kozinova partitura
ni bila ravno hitro zlomljiv oreh, saj je že prvotna, zgolj slušni percepciji na-
menjena radiofonska oblika kompozicijo zaznamovala s poudarjeno raz-
ličnimi in izrazitimi točkami. Neintenzivnosti v njih kratko malo ni sme-
lo biti. S sluhom zaznano bi moralo pri poslušalcih sprožati žive eidetične
18 Čistopis klavirskega izvlečka odrske variante Majde, ki ustreza orkestrski partituri,
se očitno razlikuje od verzije, ki je shranjena v novomeški izpostavi Zgodovinskega
arhiva Ljubljana. Verjetno je slednja služila predstavitvi dela na ljubljanskem radiu.
19 Ciril Cvetko, Marjan Kozina (Ljubljana: Partizanska knjiga, 1983), 83.
20 -c., »Mariborske in okoliške novice. Nova slovenska opereta (iz razgovora z avtorjem
prof. Kozino«, Mariborski »Večernik« Jutra 16, št. 267 (23. november 1935): 4, http://
www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-W9CCVRPE. Ferdo Delak je poročal o neko-
liko drugačni genezi Majde: mariborskemu gledališču naj bi bila ponujena v upri-
zoritev igra Kmečki teater, ki jo je bilo treba dopolniti z glasbenimi točkami. Radio-
fonska verzija naj bi bila drugotna. Razlike v pričevanjih najbrž izhajajo iz zastrtega
dejstva, da je naslovno ime operete očitno poklon skladatelju zelo dragi osebi. Šlo je
za žensko, ki Kozini ni postala soproga. Drugi liki namreč v opereti nosijo imena, ki
jih srečujemo že v dramski predlogi.
21 Igor Grdina, »Opereta ali peklenski nesmisel«, v: Moritz Csáky, Ideologija operete in
dunajska moderna (Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo, 2001), 269–71.
472
temveč ga je poudarila – vse do stopnje gledališča v gledališču. Glasba je
tako dobila možnost stika s poslušalcem, ki se ji je poprej vse od leta 1910
odrekal. Princesa Vrtoglavka je postala celota v smislu komične operne igre
v starem številčnem slogu, v kateri pa so posamezni elementi vidni in pove-
zani po načelu kontrastov in stopnjevanj. Smisel truda je torej bil v sami iz-
vedbi dela, ki je ob svojem krstu pokazalo, da je odrskega življenja zmožno.
Kozinova Majda je bila drugačen primer: historično je delo pomembno
kot prva slovenska radiofonska opereta. Kot taka ni bila žanrski osamelec,
temveč novost v okviru nacionalnega kulturnega prostora. V eter je odpla-
vala verzija, ki ni bila izvedba klavirskega izvlečka poznejše celote, temveč
kvečjemu njena anticipacija.18 Skladatelj je opereto po radijski produkciji
razširil in orkestriral ter tako omogočil tudi njeno odrsko predstavitev. V
mariborskem gledališču je bilo delo v tej obliki krstno uprizorjeno 24. no-
vembra 1935, nakar je sledilo še 10 ponovitev.
Kozinova edina dokončana operetna partitura že zaradi uspeha v ra-
dijskem etru – pred mikrofonom je bila izvedena kar trikrat19 – in potem še
na odru ne sodi v kategorijo težkih bolnikov. Prav pozitivni sprejem verzije,
ki je bila odigrana v eter, je skladatelja »potisnil« na gledališke deske.20 Da
pozneje – po drugi svetovni vojni – delo ni bilo izvajano, je bilo krivo ne-
razpoloženje do operete na Slovenskem.21 Tega žanra naj ne bi bilo več pri-
merno gojiti v poklicnih gledališčih. Za amaterje, ki bi Majdo lahko uprizo-
rili mimo stražarjev političnoestetske pravovernosti, pa Kozinova partitura
ni bila ravno hitro zlomljiv oreh, saj je že prvotna, zgolj slušni percepciji na-
menjena radiofonska oblika kompozicijo zaznamovala s poudarjeno raz-
ličnimi in izrazitimi točkami. Neintenzivnosti v njih kratko malo ni sme-
lo biti. S sluhom zaznano bi moralo pri poslušalcih sprožati žive eidetične
18 Čistopis klavirskega izvlečka odrske variante Majde, ki ustreza orkestrski partituri,
se očitno razlikuje od verzije, ki je shranjena v novomeški izpostavi Zgodovinskega
arhiva Ljubljana. Verjetno je slednja služila predstavitvi dela na ljubljanskem radiu.
19 Ciril Cvetko, Marjan Kozina (Ljubljana: Partizanska knjiga, 1983), 83.
20 -c., »Mariborske in okoliške novice. Nova slovenska opereta (iz razgovora z avtorjem
prof. Kozino«, Mariborski »Večernik« Jutra 16, št. 267 (23. november 1935): 4, http://
www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-W9CCVRPE. Ferdo Delak je poročal o neko-
liko drugačni genezi Majde: mariborskemu gledališču naj bi bila ponujena v upri-
zoritev igra Kmečki teater, ki jo je bilo treba dopolniti z glasbenimi točkami. Radio-
fonska verzija naj bi bila drugotna. Razlike v pričevanjih najbrž izhajajo iz zastrtega
dejstva, da je naslovno ime operete očitno poklon skladatelju zelo dragi osebi. Šlo je
za žensko, ki Kozini ni postala soproga. Drugi liki namreč v opereti nosijo imena, ki
jih srečujemo že v dramski predlogi.
21 Igor Grdina, »Opereta ali peklenski nesmisel«, v: Moritz Csáky, Ideologija operete in
dunajska moderna (Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo, 2001), 269–71.
472
