Page 476 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 476
opereta med obema svetovnima vojnama
Berlina. Operetna scena je v prestolnici ob lepi modri Donavi z nacionalso-
cialističnim prevzemom oblasti doživela udarec, od katerega si nikoli več
ni opomogla, saj so jo morali zapustiti Judje, ki so ji vtisnili neizbrisen pe-
čat.27 Že res, da sámo njeno obstajanje ni bilo onemogočeno, vendar je bolj
kot ne ostala le klinično živa. Hitlerjanska kulturna politika je – podobno
kot njena vrstnica v Stalinovem rdečem carstvu – ljubila filmske operete,
ki so sleherno besedo fiksirale od sedaj na vekomaj, na odrih pa je prisega-
la na Wagnerja, čigar mišljenje in delo je goebbelsovska propaganda poveli-
čevala na vse načine. V glasbene drame pač ni bilo mogoče vsaditi niti ene
dodatne fraze; v svetiščih nikoli povsem obvladljive lahkokrile glasbeno
gledališke muze pa je včasih že neznatna sprememba teksta v hipu osmeši-
la življenjsko stvarnost ... Za totalitarno diktaturo je to brez dvoma nevar-
na situacija.
Treba je ugotoviti, da je imel Kozina o glasbeni sceni in sebi dovolj jas-
ne in realne predstave. V intervjuju za Mariborski večernik Jutra je pred
premiero poudaril, da sta praktično edini za javnost zanimivi postavki v
njegovi biografiji dve nepolni sezoni dirigentskega dela v ljubljanski ope-
ri.28 Sodelavci, s katerimi se je trudil za Majdin uspeh, so bili veščaki. Reži-
ser in pisec dialogov Ferdo Delak ter avtor verznih delov libreta Mirko Jela-
čin sta bila polnokrvna odrska človeka. Predloga operete, komedija Kmečki
teater, ki je privrela izpod peresa Frana Josipa Knafliča, je bila delo rutini-
rane, čeprav ne ravno cenjene literarne roke. Avtor je želel, da bi ta veselo-
igra zanj bila reprezentativna, saj je tekst posvetil spominu največjega vir-
tuoza slovenskega humorja Frana Milčinskega, ki se je za zmerom poslovil
dve leti pred njeno objavo.
Kozina se je že v začetku odločil za ne povsem klasično obliko operete.
Svoje delo je povezoval z jazzom,29 kar pa je na Slovenskem – in še marsik-
je drugje na stari celini – pomenilo predvsem odmik od ritmov in tipičnih
melodičnih sekvenc dunajskega valčka. S tem je med poslušalci radia, ka-
terih ušesa so bila iz gledališč, kavarn, salonov in parkovnih paviljonov va-
jena srednjeevropskih zvokov, gotovo vzbudil pozornost. Za glasbeno igro
je bilo takšno izstopanje iz običajnosti pomembno, saj se izjemnosti hit-
27 Kozina je marsikaj o situaciji v prestolnici ob lepi modri Donavi vedel iz prve roke;
imel je stik z dr. Rudolfom Beerom, ki je vodil dunajsko Scalo. Priznani gledališki di-
rektor, ki mu je bil naklonjen, je po Anshlußu naredil samomor. Kozinov prijatelj iz
študijskih let Joseph Beer, ki je prav tako delal v avstrijski prestolnici, pa se je tedaj
zatekel v Francijo in po drugi svetovni vojni začel novo ustvarjalsko kariero.
28 -c., »Nova slovenska opereta«, 4.
29 Ibid.
474
Berlina. Operetna scena je v prestolnici ob lepi modri Donavi z nacionalso-
cialističnim prevzemom oblasti doživela udarec, od katerega si nikoli več
ni opomogla, saj so jo morali zapustiti Judje, ki so ji vtisnili neizbrisen pe-
čat.27 Že res, da sámo njeno obstajanje ni bilo onemogočeno, vendar je bolj
kot ne ostala le klinično živa. Hitlerjanska kulturna politika je – podobno
kot njena vrstnica v Stalinovem rdečem carstvu – ljubila filmske operete,
ki so sleherno besedo fiksirale od sedaj na vekomaj, na odrih pa je prisega-
la na Wagnerja, čigar mišljenje in delo je goebbelsovska propaganda poveli-
čevala na vse načine. V glasbene drame pač ni bilo mogoče vsaditi niti ene
dodatne fraze; v svetiščih nikoli povsem obvladljive lahkokrile glasbeno
gledališke muze pa je včasih že neznatna sprememba teksta v hipu osmeši-
la življenjsko stvarnost ... Za totalitarno diktaturo je to brez dvoma nevar-
na situacija.
Treba je ugotoviti, da je imel Kozina o glasbeni sceni in sebi dovolj jas-
ne in realne predstave. V intervjuju za Mariborski večernik Jutra je pred
premiero poudaril, da sta praktično edini za javnost zanimivi postavki v
njegovi biografiji dve nepolni sezoni dirigentskega dela v ljubljanski ope-
ri.28 Sodelavci, s katerimi se je trudil za Majdin uspeh, so bili veščaki. Reži-
ser in pisec dialogov Ferdo Delak ter avtor verznih delov libreta Mirko Jela-
čin sta bila polnokrvna odrska človeka. Predloga operete, komedija Kmečki
teater, ki je privrela izpod peresa Frana Josipa Knafliča, je bila delo rutini-
rane, čeprav ne ravno cenjene literarne roke. Avtor je želel, da bi ta veselo-
igra zanj bila reprezentativna, saj je tekst posvetil spominu največjega vir-
tuoza slovenskega humorja Frana Milčinskega, ki se je za zmerom poslovil
dve leti pred njeno objavo.
Kozina se je že v začetku odločil za ne povsem klasično obliko operete.
Svoje delo je povezoval z jazzom,29 kar pa je na Slovenskem – in še marsik-
je drugje na stari celini – pomenilo predvsem odmik od ritmov in tipičnih
melodičnih sekvenc dunajskega valčka. S tem je med poslušalci radia, ka-
terih ušesa so bila iz gledališč, kavarn, salonov in parkovnih paviljonov va-
jena srednjeevropskih zvokov, gotovo vzbudil pozornost. Za glasbeno igro
je bilo takšno izstopanje iz običajnosti pomembno, saj se izjemnosti hit-
27 Kozina je marsikaj o situaciji v prestolnici ob lepi modri Donavi vedel iz prve roke;
imel je stik z dr. Rudolfom Beerom, ki je vodil dunajsko Scalo. Priznani gledališki di-
rektor, ki mu je bil naklonjen, je po Anshlußu naredil samomor. Kozinov prijatelj iz
študijskih let Joseph Beer, ki je prav tako delal v avstrijski prestolnici, pa se je tedaj
zatekel v Francijo in po drugi svetovni vojni začel novo ustvarjalsko kariero.
28 -c., »Nova slovenska opereta«, 4.
29 Ibid.
474
