Page 232 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 232
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
Danes je žalostno hoditi po Istri, ker je vse tako zapuščeno, nekoč so
bili gozdovi kot parki, vse je bilo pograbljeno . . . Potem se je vse to
opustilo, tudi ni imelo več smisla, saj ti izdelki niso imeli nikakršne
vrednosti. Olivno olje ni veljalo nič, šele zadnja desetletja je začelo
nekaj veljati. Vino se ni gledalo na kvaliteto, ampak samo na količi-
no. Požagali so 100-letne oljke, saj se jih ni splačalo niti pobirati. Za
stanovanje v Manziolijevi palači so vedno dobro skrbeli, bile so tudi
inšpekcije. Eni pa so kar rušili vse te stare hiše znotraj, samo zato, da
so potem dobili novo stanovanje in se lahko preselili [zapis iz teren-
skega dnevnika].
Opazili smo že, da je bila večina Istranov zelo kritična do zanemarjanja
kmečke dejavnosti jugoslovanskih oblasti, sploh so bili posmehljivi do »de-
lavskega« odnosa priseljencev in novih oblasti, češ »so šli s harmoniko in
zastavo v njivo!« Vemo namreč, da je bil sploh v zgodnjem obdobju Jugosla-
vije poudarek na industrializaciji, zapostavljanju kmetijstva, podeželje je
bilo v novem jugoslovanskem diskurzu potrebno urbanizirati in industri-
alizirati, opuščalo se je kmetijske površine, podeželje se je praznilo, vse,
kar je dišalo po preteklosti, je bilo v novi veri v razvoj in modernost za-
nemarjano, videno kot simbol revščine in nazadovanja (Fakin Bajec 2011,
187–215).
Po drugi strani pa lahko v zgornji pripovedi jasno prepoznamo nostalgijo
po občutkih domačnosti, ki so materializirani v idiličnih slikah pokrajine.
Raziskovalci opažajo, da je nostalgija zapolnjena z vrednotami in pogosto
posledica spremembe oz. strahu pred njo. Preteklost obravnava kot har-
monično in idilično v nasprotju s sedanjostjo, ki je videna v bolj ali manj
negativni luči (Koskinen-Koivisto 2017).
Spomini istrskih Italijanov so vtisnjeni v idilično sliko preteklega (ur-
banega) okolja, uničenega v poplavi priseljencev z vseh vetrov in z »ekso-
dusom«, ki je pretrgal vse socialne vezi. To se lepo odraža v že navedeni
podobi Ornelle o »predeksodusnem« Kopru, ki »je bil kot ena raztegnje-
na družina« (Hrobat Virloget 2020, 26). Nostalgični spomini na nekdanje
(prekinjene) občutke domačnosti, ki se materializirajo v idiličnih podobah
mest, se ujemajo z interpretacijo nostalgije Bryana S. Turnerja, ki temelji
na »delitvi med izgubljenimi zlatimi časi in občutku domačnosti v naspro-
tju s hladnostjo in odtujenostjo današnjega sveta« (po Koskinen-Koivisto
2017, 196). Kot že navedeno, tujstvo v tem primeru izhaja iz občutkov, da si
tujec, pa čeprav si ostal doma – v enakem, vendar drastično spremenjenem
mestu (Hrobat Virloget 2015a, 164–176).
230
Danes je žalostno hoditi po Istri, ker je vse tako zapuščeno, nekoč so
bili gozdovi kot parki, vse je bilo pograbljeno . . . Potem se je vse to
opustilo, tudi ni imelo več smisla, saj ti izdelki niso imeli nikakršne
vrednosti. Olivno olje ni veljalo nič, šele zadnja desetletja je začelo
nekaj veljati. Vino se ni gledalo na kvaliteto, ampak samo na količi-
no. Požagali so 100-letne oljke, saj se jih ni splačalo niti pobirati. Za
stanovanje v Manziolijevi palači so vedno dobro skrbeli, bile so tudi
inšpekcije. Eni pa so kar rušili vse te stare hiše znotraj, samo zato, da
so potem dobili novo stanovanje in se lahko preselili [zapis iz teren-
skega dnevnika].
Opazili smo že, da je bila večina Istranov zelo kritična do zanemarjanja
kmečke dejavnosti jugoslovanskih oblasti, sploh so bili posmehljivi do »de-
lavskega« odnosa priseljencev in novih oblasti, češ »so šli s harmoniko in
zastavo v njivo!« Vemo namreč, da je bil sploh v zgodnjem obdobju Jugosla-
vije poudarek na industrializaciji, zapostavljanju kmetijstva, podeželje je
bilo v novem jugoslovanskem diskurzu potrebno urbanizirati in industri-
alizirati, opuščalo se je kmetijske površine, podeželje se je praznilo, vse,
kar je dišalo po preteklosti, je bilo v novi veri v razvoj in modernost za-
nemarjano, videno kot simbol revščine in nazadovanja (Fakin Bajec 2011,
187–215).
Po drugi strani pa lahko v zgornji pripovedi jasno prepoznamo nostalgijo
po občutkih domačnosti, ki so materializirani v idiličnih slikah pokrajine.
Raziskovalci opažajo, da je nostalgija zapolnjena z vrednotami in pogosto
posledica spremembe oz. strahu pred njo. Preteklost obravnava kot har-
monično in idilično v nasprotju s sedanjostjo, ki je videna v bolj ali manj
negativni luči (Koskinen-Koivisto 2017).
Spomini istrskih Italijanov so vtisnjeni v idilično sliko preteklega (ur-
banega) okolja, uničenega v poplavi priseljencev z vseh vetrov in z »ekso-
dusom«, ki je pretrgal vse socialne vezi. To se lepo odraža v že navedeni
podobi Ornelle o »predeksodusnem« Kopru, ki »je bil kot ena raztegnje-
na družina« (Hrobat Virloget 2020, 26). Nostalgični spomini na nekdanje
(prekinjene) občutke domačnosti, ki se materializirajo v idiličnih podobah
mest, se ujemajo z interpretacijo nostalgije Bryana S. Turnerja, ki temelji
na »delitvi med izgubljenimi zlatimi časi in občutku domačnosti v naspro-
tju s hladnostjo in odtujenostjo današnjega sveta« (po Koskinen-Koivisto
2017, 196). Kot že navedeno, tujstvo v tem primeru izhaja iz občutkov, da si
tujec, pa čeprav si ostal doma – v enakem, vendar drastično spremenjenem
mestu (Hrobat Virloget 2015a, 164–176).
230
