Page 233 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 233
Dediščina in tradicija v Istri kot odraz družbenih sprememb
Kaj je dediščina različnim skupnostim v Istri? Konfliktni diskurzi
Kaj je torej za različne skupine ljudi v Istri dediščina? Predhodni italijan-
ski prebivalci istrskih mest se nostalgično spominjajo idiličnih časov ur-
bane beneške dediščine in družbene mreže znotraj iste etnične skupnosti
pred vsesplošno množično invazijo »tujcev«. Videli smo, da so priseljenci
iz južnih republik nekdanje Jugoslavije navezani na okolje, ki so ga zgradili
z lastnimi rokami, zato zase pravijo, da so »tujci na svojem«. Podobno se
zdi, da so na po vojni zgrajeno dediščino navezani priseljenci iz notranjo-
sti Slovenije, vsaj sodeč po ogorčenih odzivih na nedavno rušenje moder-
nistične arhitekture, sploh po vojni zgrajene šole Janka Premrla Vojka v
historičnem jedru Kopra (Čebron Lipovec 2015, 194). Vendar se konserva-
torka Neža Čebron Lipovec ob teh rušenjih vseeno sprašuje, zakaj ni pri-
šlo do množičnih protestov proti njim, sploh če velja njena hipoteza, da
modernistična povojna arhitektura predstavlja temelj identitete povojne
skupnosti priseljencev. Sodeč po javnih pripovedovanjih spominov, kjer pa
ni bilo priseljencev iz južnih republik nekdanje Jugoslavije, bi lahko trdili,
da jim je za to arhitekturo vseeno mar (Čebron Lipovec 2015). Morda se
tu postavlja tudi vprašanje, ali gre za »vsiljeno jim dediščino« »od zgoraj
navzdol«, katere sicer ne prepoznavajo kot svoje, ali za zares »njihovo« de-
diščino (Habinc 2020; prim. Hafstein 2018, 35; de Certeau 2007) navkljub
njihovi »brezkoreninjenosti« v prostoru oz., bolje rečeno, v prostoru, kjer
so njihove korenine šele pognale nedolgo nazaj.
Znotraj teh različnih vrednotenj dediščine različnih skupnosti v istem
prostoru so jasno prepoznavni tekmiški diskurzi, saj noben prostor druž-
bene interakcije ni nikoli homogen ali harmoničen, kot bi »nacionalna« de-
diščina rada ponazorila. Zato Laurejane Smith (2006) govori o hegemon-
skem ali pooblaščenem in alternativnem, obrobnem, tihem, utišanem –
podrejenem dediščinskem diskurzu, ki ga v primeru Istre lahko pripišemo
nedominantnim skupinam, italijanski in skupinam iz južnih republik nek-
danje Jugoslavije. Razmerje med obema diskurzoma problematizira vzvo-
de odločanja in nadzora, prisvojitve, lastništva in rabe kulture ter privi-
legiranje izbranih kulturnih področij in praks kot vzorčnih primerov itd.
Polifonija in pogosto kakofonija definicij dediščine, ki je prežeta s politi-
ko in z gospodarstvom, je nakazana s konceptom »disonantne dediščine«,
ki v ospredje postavlja spornost in tekmiškost kot pomembni značilnosti
sodobnih interpretacij dediščine (Tunbridge in Ashworth 1996; Slavec Gra-
dišnik 2014, 10–11; Habinc 2020).
Ta tekmiškost, spornost dediščinskega diskurza je pogosta v istrski
231
Kaj je dediščina različnim skupnostim v Istri? Konfliktni diskurzi
Kaj je torej za različne skupine ljudi v Istri dediščina? Predhodni italijan-
ski prebivalci istrskih mest se nostalgično spominjajo idiličnih časov ur-
bane beneške dediščine in družbene mreže znotraj iste etnične skupnosti
pred vsesplošno množično invazijo »tujcev«. Videli smo, da so priseljenci
iz južnih republik nekdanje Jugoslavije navezani na okolje, ki so ga zgradili
z lastnimi rokami, zato zase pravijo, da so »tujci na svojem«. Podobno se
zdi, da so na po vojni zgrajeno dediščino navezani priseljenci iz notranjo-
sti Slovenije, vsaj sodeč po ogorčenih odzivih na nedavno rušenje moder-
nistične arhitekture, sploh po vojni zgrajene šole Janka Premrla Vojka v
historičnem jedru Kopra (Čebron Lipovec 2015, 194). Vendar se konserva-
torka Neža Čebron Lipovec ob teh rušenjih vseeno sprašuje, zakaj ni pri-
šlo do množičnih protestov proti njim, sploh če velja njena hipoteza, da
modernistična povojna arhitektura predstavlja temelj identitete povojne
skupnosti priseljencev. Sodeč po javnih pripovedovanjih spominov, kjer pa
ni bilo priseljencev iz južnih republik nekdanje Jugoslavije, bi lahko trdili,
da jim je za to arhitekturo vseeno mar (Čebron Lipovec 2015). Morda se
tu postavlja tudi vprašanje, ali gre za »vsiljeno jim dediščino« »od zgoraj
navzdol«, katere sicer ne prepoznavajo kot svoje, ali za zares »njihovo« de-
diščino (Habinc 2020; prim. Hafstein 2018, 35; de Certeau 2007) navkljub
njihovi »brezkoreninjenosti« v prostoru oz., bolje rečeno, v prostoru, kjer
so njihove korenine šele pognale nedolgo nazaj.
Znotraj teh različnih vrednotenj dediščine različnih skupnosti v istem
prostoru so jasno prepoznavni tekmiški diskurzi, saj noben prostor druž-
bene interakcije ni nikoli homogen ali harmoničen, kot bi »nacionalna« de-
diščina rada ponazorila. Zato Laurejane Smith (2006) govori o hegemon-
skem ali pooblaščenem in alternativnem, obrobnem, tihem, utišanem –
podrejenem dediščinskem diskurzu, ki ga v primeru Istre lahko pripišemo
nedominantnim skupinam, italijanski in skupinam iz južnih republik nek-
danje Jugoslavije. Razmerje med obema diskurzoma problematizira vzvo-
de odločanja in nadzora, prisvojitve, lastništva in rabe kulture ter privi-
legiranje izbranih kulturnih področij in praks kot vzorčnih primerov itd.
Polifonija in pogosto kakofonija definicij dediščine, ki je prežeta s politi-
ko in z gospodarstvom, je nakazana s konceptom »disonantne dediščine«,
ki v ospredje postavlja spornost in tekmiškost kot pomembni značilnosti
sodobnih interpretacij dediščine (Tunbridge in Ashworth 1996; Slavec Gra-
dišnik 2014, 10–11; Habinc 2020).
Ta tekmiškost, spornost dediščinskega diskurza je pogosta v istrski
231
