Page 234 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 234
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
družbi »iz vseh vetrov«, kar je prišlo do izraza ob priložnosti javne razprave
ob prenovi t. i. Benečanke, ene najreprezentativnejših piranskih palač na
glavnem mestnem trgu, Tartinijevem (Čebron Lipovec v tisku).¹⁵ Že prej
se je odvijala burna razprava v medijih, zato so konzervatorji iz Zavoda za
varstvo kulturne dediščine iz Pirana organizirali javno razpravo. Večina da-
našnjih prebivalcev Pirana, priseljencev po drugi svetovni vojni, je izrazila
velik odpor proti avtoritarni odločitvi piranskega Zavoda za kulturno de-
diščino o menjavi barve fasade iz njim poznane rdeče v izvorno bež barvo.
Palača je bila rdeče barve oz. je bila tako pobarvana ob njihovem prihodu
in s tako barvo so priseljenci živeli prek 70 let. Manjšina piranskega pre-
bivalstva iz italijanske narodnostne skupnosti pa je navdušeno pozdravila
avtoritativno spremembo barve v bež, v barvo, ki so jo poznali, preden je
mesto zalil val priseljencev. Kot je komentirala Italijanka v javni razpravi,
nasilna prilastitev dediščine, v tem primeru prek barv fasad, pušča za samo
globoke travmatične rane.
Občutiš kot nasilje, ko se menja barva, ki si jo navajena, rojena si s
to barvo. Ampak glejte, ista stvar se je zgodila konec 50., ko so me-
njali barvo. Veliko jih je trpelo zaradi teh menjav barv fasad, zaradi
toponimije, ki je ni več, ki je bila izvorna, beneško-istrska in tako na-
prej. [Pohvale strokovnemu pristopu.] Se ne spreobrača, iz barve se
ne dela politike.
Sodobno konzervatorstvo zahteva participativni pristop in upošteva-
nje večglasnosti v vrednotenju dediščine, sploh v tovrstnih primerih spor-
nih dediščin (Čebron Lipovec 2015, 189–196). Dediščina in spomin namreč
predstavljata zapleten ter trajen proces pogajanj in boja za to, kaj si zapo-
mniti ter kaj pozabiti, kaj ohraniti in kaj zavreči (Harrison idr. 2008, 8),
in tako niti barva in niti puščanje propadanja neke stavbe nista nedolžna
odločitev. Kot nasprotje zgoraj izrečenemu, češ »iz barve se ne dela politi-
ke«, lahko rečemo, da je vsaka odločitev ali neodločitev o dediščini odraz
trenutne ideologije, politike in dominantnega kolektivnega spomina. Za
razliko od običajnega dominantnega dediščinskega diskurza, kjer se bene-
ško dediščino prepušča propadu in se je ne povezuje z identiteto Italijanov,
je tokrat strokovna odločitev dala glas ravno tistim, ki ostajajo v sodobni
istrski družbi nemi, Italijani. Ne pozabimo pa, da še bolj nemi ostajajo po-
znejši priseljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije, ki ne le da nimajo
¹⁵ Za razpravo in njene vsebine se zahvaljujem Neži Čebron Lipovec, ki me je kot konserva-
torka in dediščinarka nanjo opozorila in mi priskrbela posnetke.
232
družbi »iz vseh vetrov«, kar je prišlo do izraza ob priložnosti javne razprave
ob prenovi t. i. Benečanke, ene najreprezentativnejših piranskih palač na
glavnem mestnem trgu, Tartinijevem (Čebron Lipovec v tisku).¹⁵ Že prej
se je odvijala burna razprava v medijih, zato so konzervatorji iz Zavoda za
varstvo kulturne dediščine iz Pirana organizirali javno razpravo. Večina da-
našnjih prebivalcev Pirana, priseljencev po drugi svetovni vojni, je izrazila
velik odpor proti avtoritarni odločitvi piranskega Zavoda za kulturno de-
diščino o menjavi barve fasade iz njim poznane rdeče v izvorno bež barvo.
Palača je bila rdeče barve oz. je bila tako pobarvana ob njihovem prihodu
in s tako barvo so priseljenci živeli prek 70 let. Manjšina piranskega pre-
bivalstva iz italijanske narodnostne skupnosti pa je navdušeno pozdravila
avtoritativno spremembo barve v bež, v barvo, ki so jo poznali, preden je
mesto zalil val priseljencev. Kot je komentirala Italijanka v javni razpravi,
nasilna prilastitev dediščine, v tem primeru prek barv fasad, pušča za samo
globoke travmatične rane.
Občutiš kot nasilje, ko se menja barva, ki si jo navajena, rojena si s
to barvo. Ampak glejte, ista stvar se je zgodila konec 50., ko so me-
njali barvo. Veliko jih je trpelo zaradi teh menjav barv fasad, zaradi
toponimije, ki je ni več, ki je bila izvorna, beneško-istrska in tako na-
prej. [Pohvale strokovnemu pristopu.] Se ne spreobrača, iz barve se
ne dela politike.
Sodobno konzervatorstvo zahteva participativni pristop in upošteva-
nje večglasnosti v vrednotenju dediščine, sploh v tovrstnih primerih spor-
nih dediščin (Čebron Lipovec 2015, 189–196). Dediščina in spomin namreč
predstavljata zapleten ter trajen proces pogajanj in boja za to, kaj si zapo-
mniti ter kaj pozabiti, kaj ohraniti in kaj zavreči (Harrison idr. 2008, 8),
in tako niti barva in niti puščanje propadanja neke stavbe nista nedolžna
odločitev. Kot nasprotje zgoraj izrečenemu, češ »iz barve se ne dela politi-
ke«, lahko rečemo, da je vsaka odločitev ali neodločitev o dediščini odraz
trenutne ideologije, politike in dominantnega kolektivnega spomina. Za
razliko od običajnega dominantnega dediščinskega diskurza, kjer se bene-
ško dediščino prepušča propadu in se je ne povezuje z identiteto Italijanov,
je tokrat strokovna odločitev dala glas ravno tistim, ki ostajajo v sodobni
istrski družbi nemi, Italijani. Ne pozabimo pa, da še bolj nemi ostajajo po-
znejši priseljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije, ki ne le da nimajo
¹⁵ Za razpravo in njene vsebine se zahvaljujem Neži Čebron Lipovec, ki me je kot konserva-
torka in dediščinarka nanjo opozorila in mi priskrbela posnetke.
232
