Page 235 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 235
Dediščina in tradicija v Istri kot odraz družbenih sprememb
ustavno priznanih pravic, ampak so iz vseh teh tekmiških diskurzov izlo-
čeni, neprisotni, videni kot »tujci«, »drugi«, pa čeprav sami sebe dojemajo
kot »tujce na svojem«.
O (dis)kontinuiteti, revitalizacijah, razdruževalni in kohezivni vlogi
nesnovne dediščine
Poleg splošne zapuščenosti urbane dediščine je v Istri moč marsikje opaziti
prelom z lokalno tradicijo, kar je pogosto pogojevala prav prekinitev v kon-
tinuiteti poselitve. Nekateri lokalni prazniki so bili prekinjeni, sploh tisti,
ki so bili povezani s cerkvenim praznovanjem, kot recimo šagre, drugod na
Slovenskem imenovane cerkvena žegnanja, opasila ipd. (Hrobat Virloget
in Kavrečič 2019, 10–13). Videli smo že, kako je jugoslovanski režim sprva
močno zatiral cerkvene praznike, kar je bil eden izmed elementov, zaradi
katerih so se Italijani počutili dodatno ogrožene. Kot pripomni italijanska
Istranka iz zaledja Kopra Michela, vsi svetniki so v Jugoslaviji umrli, ne le
v toponimih, temveč tudi v praznovanjih:
[O sv. Brigidi kot zavetnici] Seveda, niso sveti, ker v Jugoslaviji, na
Hrvaškem, so svetniki umrli. Ni moglo biti svetnikov, za nas je bila
vedno Santa Brigida in San Colombano. Zdaj vi najdete napis Brida.
[. . .] V slovenščini. In Kolomban. Ampak v italijanščini je Santa Bri-
gida in San Colombano [. . .]. Odkar je prišla Jugoslavija, je šlo vse v
»ramengo« [šagre].
Prazniki v sodobni etnologiji niso več razumljeni le kot simbolna deja-
nja, ki združujejo člane neke homogene skupnosti in nam pričajo o njenih
vrednotah, temveč se znotraj teorije tvornosti prek njih razkriva razmer-
ja moči kot virov, za katere tekmujejo in jih različno uporabljajo različne
skupine (Habinc 2009, 32). Znano je, da je po drugi svetovni vojni v Slo-
veniji, na primer v Brežicah, klerikalnejša skupnost praznično delovanje
umaknila v zasebno sfero oz. v cerkvene prostore. Javno delovanje Cerkve
ob (verskih) praznikih je bilo sicer še prvih nekaj let po vojni močno (str.
32, 35). V Brežicah, kjer se je podobno kot v istrskih mestih v času po vojni
število predvojnega mestnega prebivalstva opazno zmanjšalo v prid prise-
ljencem iz Slovenije in nekdanje Jugoslavije, so bili ravno prazniki, ki so
izkazovali kontinuiteto s preteklostjo, eden izmed redkih otokov znanega,
s čimer so se v poplavi priseljencev in novih praznikov identificirali redki
»stari Brežičani« (str. 32, 35). Kot je bilo že pokazano tudi pri vzrokih za »ek-
sodus«, je praznovanje cerkvenih praznikov v povojnem režimu za večino
233
ustavno priznanih pravic, ampak so iz vseh teh tekmiških diskurzov izlo-
čeni, neprisotni, videni kot »tujci«, »drugi«, pa čeprav sami sebe dojemajo
kot »tujce na svojem«.
O (dis)kontinuiteti, revitalizacijah, razdruževalni in kohezivni vlogi
nesnovne dediščine
Poleg splošne zapuščenosti urbane dediščine je v Istri moč marsikje opaziti
prelom z lokalno tradicijo, kar je pogosto pogojevala prav prekinitev v kon-
tinuiteti poselitve. Nekateri lokalni prazniki so bili prekinjeni, sploh tisti,
ki so bili povezani s cerkvenim praznovanjem, kot recimo šagre, drugod na
Slovenskem imenovane cerkvena žegnanja, opasila ipd. (Hrobat Virloget
in Kavrečič 2019, 10–13). Videli smo že, kako je jugoslovanski režim sprva
močno zatiral cerkvene praznike, kar je bil eden izmed elementov, zaradi
katerih so se Italijani počutili dodatno ogrožene. Kot pripomni italijanska
Istranka iz zaledja Kopra Michela, vsi svetniki so v Jugoslaviji umrli, ne le
v toponimih, temveč tudi v praznovanjih:
[O sv. Brigidi kot zavetnici] Seveda, niso sveti, ker v Jugoslaviji, na
Hrvaškem, so svetniki umrli. Ni moglo biti svetnikov, za nas je bila
vedno Santa Brigida in San Colombano. Zdaj vi najdete napis Brida.
[. . .] V slovenščini. In Kolomban. Ampak v italijanščini je Santa Bri-
gida in San Colombano [. . .]. Odkar je prišla Jugoslavija, je šlo vse v
»ramengo« [šagre].
Prazniki v sodobni etnologiji niso več razumljeni le kot simbolna deja-
nja, ki združujejo člane neke homogene skupnosti in nam pričajo o njenih
vrednotah, temveč se znotraj teorije tvornosti prek njih razkriva razmer-
ja moči kot virov, za katere tekmujejo in jih različno uporabljajo različne
skupine (Habinc 2009, 32). Znano je, da je po drugi svetovni vojni v Slo-
veniji, na primer v Brežicah, klerikalnejša skupnost praznično delovanje
umaknila v zasebno sfero oz. v cerkvene prostore. Javno delovanje Cerkve
ob (verskih) praznikih je bilo sicer še prvih nekaj let po vojni močno (str.
32, 35). V Brežicah, kjer se je podobno kot v istrskih mestih v času po vojni
število predvojnega mestnega prebivalstva opazno zmanjšalo v prid prise-
ljencem iz Slovenije in nekdanje Jugoslavije, so bili ravno prazniki, ki so
izkazovali kontinuiteto s preteklostjo, eden izmed redkih otokov znanega,
s čimer so se v poplavi priseljencev in novih praznikov identificirali redki
»stari Brežičani« (str. 32, 35). Kot je bilo že pokazano tudi pri vzrokih za »ek-
sodus«, je praznovanje cerkvenih praznikov v povojnem režimu za večino
233
