Page 237 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 237
Dediščina in tradicija v Istri kot odraz družbenih sprememb
po načelih sodobne potrošniške in individualizirane družbe ne trudijo več
toliko za integracijo v skupnost vasi, ki vse bolj postajajo le spalna naselja
(Hrobat Virloget in Kavrečič 2019, 14). Ne gre tudi pozabiti na sekulari-
zacijo družbe, če samo pomislimo na kontrast med današnjim praznova-
njem šagre sv. Jurija v Piranu in praznovanjem, ki je bilo v filmu posneto
leta 1943, kjer se po ulicah Pirana vijejo nepregledne množice ljudi (Le feste
1943). Šagra sv. Jurija v Piranu je hkrati primer revitalizacije nekdaj pre-
kinjene tradicije, saj so jo obnovili šele pred nedavnim v okviru praznika
soli, ko so piranski meščani odšli na večmesečno bivanje v soline v Sečo-
vljah. Pogovor z organizatorji in opazovanje z udeležbo sta pokazala, da se s
praznikom identificira le peščica ljudi – italijanska skupnost in nekaj prise-
ljenih navdušencev iz Slovenije. Večina Pirančanov, v glavnem priseljencev
iz nekdanje Jugoslavije, se s praznikom ne poistoveti, vsaj če presojamo
po izjemno skromni udeležbi (Hrobat Virloget 2014). Da se Pirančani ne
identificirajo z občinskim praznikom, to je šagro sv. Jurija, ugotavlja tudi
Irena Weber (2006, 72). Zato pa opaža, da imajo večji uspeh v povezovanju
mestnih prebivalcev Dnevi evropske kulturne dediščine, saj organizator-
ji presegajo etnične delitve in vključujejo vse skupine meščanov, tudi po
socialni in starostni strukturi.
Podobno so pred leti poskušali revitalizirati prekinjeno tradicijo pomor-
skega romanja k Sv. Mariji v Strunjan s čolni iz Pirana, kar je omenil pi-
ranski župnik. Žal revitalizacija ni uspela, ker niso našli dovolj ljudi, ki bi
imeli čolne. Ponovno opazimo, da ljudje ob morju danes niti ne živijo z
njim, saj so se ga mnogi morali šele privaditi. To je danes najvidnejše v ri-
biški tradiciji, ki je bila z »eksodusom« večinoma prekinjena oz. se je na
novo vzpostavila s pomočjo priseljencev, predvsem v Izoli, kamor se je po
pripovedih priselilo veliko ribičev iz hrvaškega dela Istre in Dalmacije. Iz
pripovedi je razvidno, da se je velika večina ribičev z »eksodusom« izselila,
tisti redki preostali italijanski ribiči pa so kmete iz zaledja Kopra naučili
lokalne ribiške tradicije (Menih 2011, 131–137). Študentu Arturju Steffeju
so pri raziskavi o ribištvu povedali, da je pred vojno v Kopru delovalo pri-
bližno 50 ribiških družin, po izselitvi pa je ostala le peščica (Steffe 2020, 19;
Menih 2011, 132). Prav njegov pradedek je po tem, ko se je optantska dru-
žina vrnila zaradi obupnih razmer v begunskih centrih v Italiji, priseljence
naučil lokalnega ribištva, saj ostali domačini tega niso hoteli (Menih 2011,
132–133).
V Kopru je torej po vojni ostalo zelo malo ribičev in takratne jugo-
slovanske oblasti so začele podeljevati ribiške koncesije. Škocjanski
235
po načelih sodobne potrošniške in individualizirane družbe ne trudijo več
toliko za integracijo v skupnost vasi, ki vse bolj postajajo le spalna naselja
(Hrobat Virloget in Kavrečič 2019, 14). Ne gre tudi pozabiti na sekulari-
zacijo družbe, če samo pomislimo na kontrast med današnjim praznova-
njem šagre sv. Jurija v Piranu in praznovanjem, ki je bilo v filmu posneto
leta 1943, kjer se po ulicah Pirana vijejo nepregledne množice ljudi (Le feste
1943). Šagra sv. Jurija v Piranu je hkrati primer revitalizacije nekdaj pre-
kinjene tradicije, saj so jo obnovili šele pred nedavnim v okviru praznika
soli, ko so piranski meščani odšli na večmesečno bivanje v soline v Sečo-
vljah. Pogovor z organizatorji in opazovanje z udeležbo sta pokazala, da se s
praznikom identificira le peščica ljudi – italijanska skupnost in nekaj prise-
ljenih navdušencev iz Slovenije. Večina Pirančanov, v glavnem priseljencev
iz nekdanje Jugoslavije, se s praznikom ne poistoveti, vsaj če presojamo
po izjemno skromni udeležbi (Hrobat Virloget 2014). Da se Pirančani ne
identificirajo z občinskim praznikom, to je šagro sv. Jurija, ugotavlja tudi
Irena Weber (2006, 72). Zato pa opaža, da imajo večji uspeh v povezovanju
mestnih prebivalcev Dnevi evropske kulturne dediščine, saj organizator-
ji presegajo etnične delitve in vključujejo vse skupine meščanov, tudi po
socialni in starostni strukturi.
Podobno so pred leti poskušali revitalizirati prekinjeno tradicijo pomor-
skega romanja k Sv. Mariji v Strunjan s čolni iz Pirana, kar je omenil pi-
ranski župnik. Žal revitalizacija ni uspela, ker niso našli dovolj ljudi, ki bi
imeli čolne. Ponovno opazimo, da ljudje ob morju danes niti ne živijo z
njim, saj so se ga mnogi morali šele privaditi. To je danes najvidnejše v ri-
biški tradiciji, ki je bila z »eksodusom« večinoma prekinjena oz. se je na
novo vzpostavila s pomočjo priseljencev, predvsem v Izoli, kamor se je po
pripovedih priselilo veliko ribičev iz hrvaškega dela Istre in Dalmacije. Iz
pripovedi je razvidno, da se je velika večina ribičev z »eksodusom« izselila,
tisti redki preostali italijanski ribiči pa so kmete iz zaledja Kopra naučili
lokalne ribiške tradicije (Menih 2011, 131–137). Študentu Arturju Steffeju
so pri raziskavi o ribištvu povedali, da je pred vojno v Kopru delovalo pri-
bližno 50 ribiških družin, po izselitvi pa je ostala le peščica (Steffe 2020, 19;
Menih 2011, 132). Prav njegov pradedek je po tem, ko se je optantska dru-
žina vrnila zaradi obupnih razmer v begunskih centrih v Italiji, priseljence
naučil lokalnega ribištva, saj ostali domačini tega niso hoteli (Menih 2011,
132–133).
V Kopru je torej po vojni ostalo zelo malo ribičev in takratne jugo-
slovanske oblasti so začele podeljevati ribiške koncesije. Škocjanski
235
