Page 238 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 238
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
zatok so namreč imele ribiške družine v zakup. Ribiči so bili organi-
zirani v zadrugi in ta je vsakemu ribiču dodelila določen del »morske
njive« v zatoku. Moj nono je pravil, da so te koncesije po vojni pode-
ljevali kar kmetom iz Bertokov. Ampak oni niso imeli niti čolnov niti
izkušenj z ribolovom. In kaj je bilo potem? Tiste tri preostale koprske
ribiške družine jim niso hotele razkriti načina ribolova, moj nono pa
je hitro ugotovil, da mu drugega ne preostane, saj vendar mora delati
in preživeti svojo družino. Zato je tem kmetom pomagal in bil neke
vrste svetovalec, da so se naučili ribarit. Tako je nono postal prilju-
bljen in je lahko svojo dejavnost razvijal naprej.
V prvem delu knjige o konfliktnih spominih smo že pokazali, da je prav
ribiška tradicija skupaj s težnjami po lastništvu nad morjem in tradicijami,
povezanimi z njim, postala ena izmed spornih dediščin, kjer vsaka stran,
slovenska in italijanska, svoj primat dokazuje s prilaščanjem tradicije zno-
traj nacionalističnih in etničnih diskurzov. Pri tem je v zadnjih desetletjih
v slovenskem diskurzu prevladalo mnenje, da je »pravo« slovensko ribištvo
doma pri slovenski narodnostni skupnosti v okolici Trsta in ne na »sloven-
ski« obali (Rogelja in Janko Spreizer 2017, 50–60; Ballinger 2006a).
Tektonske demografske spremembe v Istri se odražajo tudi v kulinarični
kulturi. To nazorno ponazori Kristina z opazko, da se množično priseljeva-
nje ljudi iz južnih republik nekdanje Jugoslavije v Izoli odraža z zamenjavo
rib za čevapčiče:
Ko se je na nek način malo ohladilo zanimanje Slovencev za ta obalni
del, so se začeli priseljevat Bosanci. In sicer je bilo to ponovno zaradi
gradbeništva. Ne družine toliko kot samo moški. Jaz rečem, da so
takrat ribe zamenjali čevapčiči.
Čevapčiči so danes tudi najbolj razširjena hrana na t. i. tradicionalnih ša-
grah v Istri, kot je bilo značilno tudi za vse javne in privatne prireditve v
času (po)socialistične Jugoslavije (Habinc 2014, 121; Hrobat Virloget in Ka-
vrečič 2019, 213) in je tako ostalo še danes, pa čeprav nad tem zagovorniki
»avtentičnosti« v turizmu vihajo nos (Sedmak 2012). Vedoč, da je tradicija
spremenljiva, izmišljena, oživljana in znova pozabljena v stalni odvisnosti
od potreb sodobnosti, bi bilo ta »import« nesmiselno obsojati kot grozno
kontaminacijo (Mugnaini 2004, Bausinger 2004; Dei 2002, 32). Čevapčiče
bi zlahka primerjali z diskurzi o bureku, prav tako hrani z »vzhoda«, v kateri
Jernej Mlekuž (2008) prepoznava drugosti, balkanskosti in orientalskosti,
236
zatok so namreč imele ribiške družine v zakup. Ribiči so bili organi-
zirani v zadrugi in ta je vsakemu ribiču dodelila določen del »morske
njive« v zatoku. Moj nono je pravil, da so te koncesije po vojni pode-
ljevali kar kmetom iz Bertokov. Ampak oni niso imeli niti čolnov niti
izkušenj z ribolovom. In kaj je bilo potem? Tiste tri preostale koprske
ribiške družine jim niso hotele razkriti načina ribolova, moj nono pa
je hitro ugotovil, da mu drugega ne preostane, saj vendar mora delati
in preživeti svojo družino. Zato je tem kmetom pomagal in bil neke
vrste svetovalec, da so se naučili ribarit. Tako je nono postal prilju-
bljen in je lahko svojo dejavnost razvijal naprej.
V prvem delu knjige o konfliktnih spominih smo že pokazali, da je prav
ribiška tradicija skupaj s težnjami po lastništvu nad morjem in tradicijami,
povezanimi z njim, postala ena izmed spornih dediščin, kjer vsaka stran,
slovenska in italijanska, svoj primat dokazuje s prilaščanjem tradicije zno-
traj nacionalističnih in etničnih diskurzov. Pri tem je v zadnjih desetletjih
v slovenskem diskurzu prevladalo mnenje, da je »pravo« slovensko ribištvo
doma pri slovenski narodnostni skupnosti v okolici Trsta in ne na »sloven-
ski« obali (Rogelja in Janko Spreizer 2017, 50–60; Ballinger 2006a).
Tektonske demografske spremembe v Istri se odražajo tudi v kulinarični
kulturi. To nazorno ponazori Kristina z opazko, da se množično priseljeva-
nje ljudi iz južnih republik nekdanje Jugoslavije v Izoli odraža z zamenjavo
rib za čevapčiče:
Ko se je na nek način malo ohladilo zanimanje Slovencev za ta obalni
del, so se začeli priseljevat Bosanci. In sicer je bilo to ponovno zaradi
gradbeništva. Ne družine toliko kot samo moški. Jaz rečem, da so
takrat ribe zamenjali čevapčiči.
Čevapčiči so danes tudi najbolj razširjena hrana na t. i. tradicionalnih ša-
grah v Istri, kot je bilo značilno tudi za vse javne in privatne prireditve v
času (po)socialistične Jugoslavije (Habinc 2014, 121; Hrobat Virloget in Ka-
vrečič 2019, 213) in je tako ostalo še danes, pa čeprav nad tem zagovorniki
»avtentičnosti« v turizmu vihajo nos (Sedmak 2012). Vedoč, da je tradicija
spremenljiva, izmišljena, oživljana in znova pozabljena v stalni odvisnosti
od potreb sodobnosti, bi bilo ta »import« nesmiselno obsojati kot grozno
kontaminacijo (Mugnaini 2004, Bausinger 2004; Dei 2002, 32). Čevapčiče
bi zlahka primerjali z diskurzi o bureku, prav tako hrani z »vzhoda«, v kateri
Jernej Mlekuž (2008) prepoznava drugosti, balkanskosti in orientalskosti,
236
