Page 239 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 239
Dediščina in tradicija v Istri kot odraz družbenih sprememb
hkrati pa je burek »tuja, a (vseeno) naša stvar«, kar zopet odseva kultur-
no distinkcijo med »mi versus oni ali domači versus priseljenci« (Mlekuž
2008). Iskanje »izgubljene identitete« v Istri, kar smo obravnavali pri po-
imenovanju regije, se odraža tudi v tradicijah. Tak primer je sodobna po-
pularizacija Šavrinov, ki se jih ponekod vnaša v šagre in delujejo kot kiča-
sti prikaz življenja nekoč (Hrobat Virloget 2019, 114). Tradicija namreč ni
nekaj, kar bi ljudje pasivno sprejemali iz preteklosti in kar je vedno bilo,
ampak je pogled, percepcija sodobnih ljudi o tem, kaj je zanje preteklost
bila. Gre torej za interpretacijo preteklosti s striktno sodobnimi kriteriji
(Mugnaini 2004; Lenclud 2004, 131). Danes tako popularni Šavrini oz. ša-
vrinizacija Istre je oblika izmišljene identitete iz 90. let prejšnjega stoletja,
ki je nastala kot posledica slovenizacije in nacionalizacije Istre po osamo-
svojitvi Slovenije z razdelitvijo na hrvaški in slovenski del regije, pozneje
pa postane odraz afirmacije podeželske identitete v opoziciji z obalnimi
mesti (Brumen 2000, 404; Baskar 2002, 130). V šavrinizaciji je danes mo-
goče prepoznati fasaderstvo turistične industrije in nadregionalno podobo
»nostalgičnega iskanja izgubljenega časa in avtentičnega življenja« mitične
tradicije, izkoreninjene v sodobnem globalizacijskem svetu (Ledinek Lozej
in Rogelja 2012, 544–545).
V sodobnih študijah tradicije in praznikov se etnologi sprašujejo, kako
le-ti prispevajo ali ne k oblikovanju neke družbene skupine in družbenih
razmerij (Habinc 2009). Tradicija namreč lahko deluje kot medij v ustvar-
janju skupine, saj krepi občutek pripadnosti in mobilizira posameznika v
skupnosti (Fakin Bajec 2011, 287–291; Poljak Istenič 2012, 88). Sodelovanje
in deljenje skupnih tradicij v določeni skupini članom skupine omogoča,
da se počutijo del nje, recimo, ko se priženjena nevesta od drugod udeleži
družinskih ritualov, v katere njena nova družina vključi njeno tradicijo pri-
pravljanja jedi, s čimer jo integrira v svoj družinski krog. S priznavanjem
tradicije skupine potrjujemo njeno identiteto in pokažemo željo, da bi po-
stali člani te skupine (Mugnaini 2004; Hrobat Virloget 2014). V tradiciji, ki
sprejme »druge« v svoj okvir, lahko prepoznamo integrativno moč. Čeprav
smo doslej govorili bolj o simbolnih mejah v istrski družbi, je mogoče za-
slediti tudi nasprotno, razbijanje družbenih meja prav prek tradicije. To se
lepo pokaže v tem, ko so Italijani, ki so ostali, pokazali, da prve priseljen-
ce sprejmejo tako, da so jih sprejeli v svoje beneške tradicije praznovanja
mestnega karnevala v Kopru, kar je izkusila Lucija, ki je prišla še v povsem
italijansko jezikovno okolje:
L: Jaz sem takrat seveda bila še otrok 6-letni. Vem da, v živo se spom-
237
hkrati pa je burek »tuja, a (vseeno) naša stvar«, kar zopet odseva kultur-
no distinkcijo med »mi versus oni ali domači versus priseljenci« (Mlekuž
2008). Iskanje »izgubljene identitete« v Istri, kar smo obravnavali pri po-
imenovanju regije, se odraža tudi v tradicijah. Tak primer je sodobna po-
pularizacija Šavrinov, ki se jih ponekod vnaša v šagre in delujejo kot kiča-
sti prikaz življenja nekoč (Hrobat Virloget 2019, 114). Tradicija namreč ni
nekaj, kar bi ljudje pasivno sprejemali iz preteklosti in kar je vedno bilo,
ampak je pogled, percepcija sodobnih ljudi o tem, kaj je zanje preteklost
bila. Gre torej za interpretacijo preteklosti s striktno sodobnimi kriteriji
(Mugnaini 2004; Lenclud 2004, 131). Danes tako popularni Šavrini oz. ša-
vrinizacija Istre je oblika izmišljene identitete iz 90. let prejšnjega stoletja,
ki je nastala kot posledica slovenizacije in nacionalizacije Istre po osamo-
svojitvi Slovenije z razdelitvijo na hrvaški in slovenski del regije, pozneje
pa postane odraz afirmacije podeželske identitete v opoziciji z obalnimi
mesti (Brumen 2000, 404; Baskar 2002, 130). V šavrinizaciji je danes mo-
goče prepoznati fasaderstvo turistične industrije in nadregionalno podobo
»nostalgičnega iskanja izgubljenega časa in avtentičnega življenja« mitične
tradicije, izkoreninjene v sodobnem globalizacijskem svetu (Ledinek Lozej
in Rogelja 2012, 544–545).
V sodobnih študijah tradicije in praznikov se etnologi sprašujejo, kako
le-ti prispevajo ali ne k oblikovanju neke družbene skupine in družbenih
razmerij (Habinc 2009). Tradicija namreč lahko deluje kot medij v ustvar-
janju skupine, saj krepi občutek pripadnosti in mobilizira posameznika v
skupnosti (Fakin Bajec 2011, 287–291; Poljak Istenič 2012, 88). Sodelovanje
in deljenje skupnih tradicij v določeni skupini članom skupine omogoča,
da se počutijo del nje, recimo, ko se priženjena nevesta od drugod udeleži
družinskih ritualov, v katere njena nova družina vključi njeno tradicijo pri-
pravljanja jedi, s čimer jo integrira v svoj družinski krog. S priznavanjem
tradicije skupine potrjujemo njeno identiteto in pokažemo željo, da bi po-
stali člani te skupine (Mugnaini 2004; Hrobat Virloget 2014). V tradiciji, ki
sprejme »druge« v svoj okvir, lahko prepoznamo integrativno moč. Čeprav
smo doslej govorili bolj o simbolnih mejah v istrski družbi, je mogoče za-
slediti tudi nasprotno, razbijanje družbenih meja prav prek tradicije. To se
lepo pokaže v tem, ko so Italijani, ki so ostali, pokazali, da prve priseljen-
ce sprejmejo tako, da so jih sprejeli v svoje beneške tradicije praznovanja
mestnega karnevala v Kopru, kar je izkusila Lucija, ki je prišla še v povsem
italijansko jezikovno okolje:
L: Jaz sem takrat seveda bila še otrok 6-letni. Vem da, v živo se spom-
237
