Page 16 - Izzivi razvoja ribištva v Sloveniji
P. 16
1 Uvod
ulova (Food and Agriculture Organization of the United Nations b. l.r).
Ribištvo je zelo nadzorovana panoga in v eu je vzpostavljena skupna
ribiška politika (srp), ki zagotavlja enotna merila in pravila za vse čla-
nice, ki jih usklajuje Generalni direktorat za pomorske zadeve in ribi-
štvo in se tudi pogaja z drugimi državami, ki niso članice e u. Na sve-
tovni ravni upravljajo z ribištvom mednarodne organizacije, ki pred-
vsem upravljajo z izrazito selivskimi vrstami, kot so tuni, ter s staleži
pelagičnih in pridnenih vrst ter vplivajo na članice, da se ravnajo po ko-
deksih in mednarodnih normah. Velik pomen imajo v državah v razvoju,
kjer se velik delež prebivalcev preživlja s poljedelstvom in z ribištvom
ter so pogoste netrajnostne prakse ribolova in količinsko prevelik ulov
rib.
V upravljanje ribištva sodijo tudi podeljevanje pravice do ribolova in z
njo povezane omejitve, kot jih predpisujeta srp in nacionalna zakono-
daja. Uveljavljanje trgovinskih omejitev in liberalizacija trgovine v ri-
bištvu sta težavna in različna od države do države ter omogočata, da
se pojavljajo dobre, a tudi slabe ribolovne in trgovinske prakse. Eden
od skrb vzbujajočih odklonov je nezakonito ribištvo, ki pomeni nepri-
javljen in nenadzorovan ribolov. Nezakonito ribištvo se običajno poja-
vlja v mednarodnih vodah kakor tudi v teritorialnih vodah nekaterih
držav. Opredeljeno je kot nezakonito, neprijavljeno in nenadzorovano
ribištvo (angl. iu u).
Velikokrat je edina možna rešitev za opuščanje problematičnih praks
uvedba tržnih omejitev. Razvite države se zavzemajo za upravljanje ri-
bištva na trajnosten način, ki upošteva vplive na celoten ekosistem, v
katerem poteka ribolov. Kljub temu se tudi v razvitih državah izvajajo
različne netrajnostne prakse (The World Trade Organization b. l.).
Slabo upravljanje v ribiških oskrbnih verigah se pojavlja zaradi slabe
preglednosti v izpolnjevanju standardov, nezadostne sledljivosti in ne-
trajnostnih ribiških praks. Na mednarodnem trgu rib se pojavljajo pre-
vare, a tudi slabo upravljanje lahko negativno in netrajnostno vpliva na
ribištvo. Med pogoste odklone v ribiški oskrbni verigi lahko dodamo še:
pomanjkljive zapisnike o ulovu, ki se nanašajo na ladjo, ki izvaja ribo-
lov, nenatančno navajanje ulova po vrstah, količini ulova, mešanje raz-
ličnih ulovov itd. Tako se izgubijo dragoceni biološki podatki, kar vodi
v pomanjkljive biološke analize ulova in izkoriščanih populacij. Veliko
stopnjo tveganja v oskrbnih verigah predstavljajo odnosi med ribiči in
prodajalci. Ribiči se težko in počasi prilagajajo zahtevam trga ter zah-
tevam trajnostnega ribolova, zaradi več dejavnikov: navad in praks, ki
16
ulova (Food and Agriculture Organization of the United Nations b. l.r).
Ribištvo je zelo nadzorovana panoga in v eu je vzpostavljena skupna
ribiška politika (srp), ki zagotavlja enotna merila in pravila za vse čla-
nice, ki jih usklajuje Generalni direktorat za pomorske zadeve in ribi-
štvo in se tudi pogaja z drugimi državami, ki niso članice e u. Na sve-
tovni ravni upravljajo z ribištvom mednarodne organizacije, ki pred-
vsem upravljajo z izrazito selivskimi vrstami, kot so tuni, ter s staleži
pelagičnih in pridnenih vrst ter vplivajo na članice, da se ravnajo po ko-
deksih in mednarodnih normah. Velik pomen imajo v državah v razvoju,
kjer se velik delež prebivalcev preživlja s poljedelstvom in z ribištvom
ter so pogoste netrajnostne prakse ribolova in količinsko prevelik ulov
rib.
V upravljanje ribištva sodijo tudi podeljevanje pravice do ribolova in z
njo povezane omejitve, kot jih predpisujeta srp in nacionalna zakono-
daja. Uveljavljanje trgovinskih omejitev in liberalizacija trgovine v ri-
bištvu sta težavna in različna od države do države ter omogočata, da
se pojavljajo dobre, a tudi slabe ribolovne in trgovinske prakse. Eden
od skrb vzbujajočih odklonov je nezakonito ribištvo, ki pomeni nepri-
javljen in nenadzorovan ribolov. Nezakonito ribištvo se običajno poja-
vlja v mednarodnih vodah kakor tudi v teritorialnih vodah nekaterih
držav. Opredeljeno je kot nezakonito, neprijavljeno in nenadzorovano
ribištvo (angl. iu u).
Velikokrat je edina možna rešitev za opuščanje problematičnih praks
uvedba tržnih omejitev. Razvite države se zavzemajo za upravljanje ri-
bištva na trajnosten način, ki upošteva vplive na celoten ekosistem, v
katerem poteka ribolov. Kljub temu se tudi v razvitih državah izvajajo
različne netrajnostne prakse (The World Trade Organization b. l.).
Slabo upravljanje v ribiških oskrbnih verigah se pojavlja zaradi slabe
preglednosti v izpolnjevanju standardov, nezadostne sledljivosti in ne-
trajnostnih ribiških praks. Na mednarodnem trgu rib se pojavljajo pre-
vare, a tudi slabo upravljanje lahko negativno in netrajnostno vpliva na
ribištvo. Med pogoste odklone v ribiški oskrbni verigi lahko dodamo še:
pomanjkljive zapisnike o ulovu, ki se nanašajo na ladjo, ki izvaja ribo-
lov, nenatančno navajanje ulova po vrstah, količini ulova, mešanje raz-
ličnih ulovov itd. Tako se izgubijo dragoceni biološki podatki, kar vodi
v pomanjkljive biološke analize ulova in izkoriščanih populacij. Veliko
stopnjo tveganja v oskrbnih verigah predstavljajo odnosi med ribiči in
prodajalci. Ribiči se težko in počasi prilagajajo zahtevam trga ter zah-
tevam trajnostnega ribolova, zaradi več dejavnikov: navad in praks, ki
16
