Page 16 - Napoteni delavci med regulativo in prakso
P. 16
2 Pomen in problematika napotovanja delavcev
vanj in postopkov za uveljavljanje pravic iz sistema socialne varnosti
ipd. Uredba torej ne uvaja novih pravic iz naslova obveznih socialnih
zavarovanj, pač pa zgolj uveljavljanje že obstoječih pravic. Leta 2009 je
bila sprejeta tudi izvedbena Uredba (e s) št. 987/2009 Evropskega par-
lamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil
za izvajanje Uredbe (e s) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne
varnosti (2009) (v nadaljevanju Uredba 987/2009).
V Sloveniji smo določbe Direktive 96/71/e s (s spremembami in z iz-
vedbenimi akti) implementirali v nacionalno zakonodajo z Zakonom o
čezmejnem izvajanju storitev (v nadaljevanju z m is), ki je bil sprejet
leta 2018 in noveliran leta 2021. V tem zakonu tudi delno urejamo iz-
vajanje obeh uredb o koordinaciji sistemov socialne varnosti (Uredbe
883/2004 in izvedbene Uredbe 987/2009).
Nacionalni socialni sistemi so osnova socialne varnosti v e u. Ti ve-
ljajo za vse delavce v posamezni državi članici eu, tako domače kot tuje.
Pravila, vsebovana v zgoraj navedenih uredbah, ki koordinirajo nacio-
nalne sisteme, določajo, da delavec prispevke za socialno varnost pla-
čuje le v eni državi – praviloma tam, kjer opravlja delo. Velja pa izjema
za napotene delavce – ti ostanejo ob napotitvi na delo v tujino zavaro-
vani v državi zaposlitve (torej v državi, iz katere so bili napoteni).⁵
Ta izjema, ko napoteni delavec za celoten čas napotitve (maksimalna
dolžina tega obdobja se je skozi desetletja spreminjala) ostane del so-
cialnega sistema države zaposlitve, je v Evropski uniji v veljavi že od
sedemdesetih let prejšnjega stoletja (Riesco-Sanz, López in Maira Vi-
dal 2020). V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, s priključitvijo naj-
prej Grčije in kasneje Španije ter Portugalske (držav s takrat relativno
nizkim dohodkom na prebivalca v primerjavi s starejšimi članicami), pa
je dobila tema napotovanja delavcev oziroma čezmejnega izvajanja sto-
ritev na evropskem notranjem trgu nove razsežnosti (European Parli-
ament 2021; Institute of Public Affairs 2018). V nekaterih panogah je
tako napotovanje delavcev oziroma najemanje delavcev prek podizvajal-
cev postalo običajna zaposlovalna praksa (Riesco-Sanz, López in Maira
Vidal 2020). Kot ugotavljajo nekateri raziskovalci, je ravno prost pre-
⁵ Državo, v kateri delavec običajno (pretežno) opravlja svoje delo in od koder je napoten
na delo v drugo državo, v strokovni in znanstveni literaturi označujemo z različnimi
izrazi, najpogosteje pa kot »domača država«,»napotujoča država«, »država zaposlitve«
ali »država pošiljateljica«; drugo državo, v katero je delavec napoten, pa kot »državo
napotitve« ali »državo gostiteljico«. V monografiji smo se odločili za uporabo izraza
»država zaposlitve« in »država napotitve«.
16
vanj in postopkov za uveljavljanje pravic iz sistema socialne varnosti
ipd. Uredba torej ne uvaja novih pravic iz naslova obveznih socialnih
zavarovanj, pač pa zgolj uveljavljanje že obstoječih pravic. Leta 2009 je
bila sprejeta tudi izvedbena Uredba (e s) št. 987/2009 Evropskega par-
lamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil
za izvajanje Uredbe (e s) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne
varnosti (2009) (v nadaljevanju Uredba 987/2009).
V Sloveniji smo določbe Direktive 96/71/e s (s spremembami in z iz-
vedbenimi akti) implementirali v nacionalno zakonodajo z Zakonom o
čezmejnem izvajanju storitev (v nadaljevanju z m is), ki je bil sprejet
leta 2018 in noveliran leta 2021. V tem zakonu tudi delno urejamo iz-
vajanje obeh uredb o koordinaciji sistemov socialne varnosti (Uredbe
883/2004 in izvedbene Uredbe 987/2009).
Nacionalni socialni sistemi so osnova socialne varnosti v e u. Ti ve-
ljajo za vse delavce v posamezni državi članici eu, tako domače kot tuje.
Pravila, vsebovana v zgoraj navedenih uredbah, ki koordinirajo nacio-
nalne sisteme, določajo, da delavec prispevke za socialno varnost pla-
čuje le v eni državi – praviloma tam, kjer opravlja delo. Velja pa izjema
za napotene delavce – ti ostanejo ob napotitvi na delo v tujino zavaro-
vani v državi zaposlitve (torej v državi, iz katere so bili napoteni).⁵
Ta izjema, ko napoteni delavec za celoten čas napotitve (maksimalna
dolžina tega obdobja se je skozi desetletja spreminjala) ostane del so-
cialnega sistema države zaposlitve, je v Evropski uniji v veljavi že od
sedemdesetih let prejšnjega stoletja (Riesco-Sanz, López in Maira Vi-
dal 2020). V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, s priključitvijo naj-
prej Grčije in kasneje Španije ter Portugalske (držav s takrat relativno
nizkim dohodkom na prebivalca v primerjavi s starejšimi članicami), pa
je dobila tema napotovanja delavcev oziroma čezmejnega izvajanja sto-
ritev na evropskem notranjem trgu nove razsežnosti (European Parli-
ament 2021; Institute of Public Affairs 2018). V nekaterih panogah je
tako napotovanje delavcev oziroma najemanje delavcev prek podizvajal-
cev postalo običajna zaposlovalna praksa (Riesco-Sanz, López in Maira
Vidal 2020). Kot ugotavljajo nekateri raziskovalci, je ravno prost pre-
⁵ Državo, v kateri delavec običajno (pretežno) opravlja svoje delo in od koder je napoten
na delo v drugo državo, v strokovni in znanstveni literaturi označujemo z različnimi
izrazi, najpogosteje pa kot »domača država«,»napotujoča država«, »država zaposlitve«
ali »država pošiljateljica«; drugo državo, v katero je delavec napoten, pa kot »državo
napotitve« ali »državo gostiteljico«. V monografiji smo se odločili za uporabo izraza
»država zaposlitve« in »država napotitve«.
16
