Page 17 - Napoteni delavci med regulativo in prakso
P. 17
Pomen in problematika napotovanja delavcev 2
tok storitev ključen za oblikovanje enotnega evropskega trga dela, saj
so »stopnje kratkoročne mobilnosti storitev znatnejše od dolgoročnej-
ših migracij delavcev« (Mussche, Corluy in Marx 2018, 113). Napotova-
nje delavcev je tako mogoče razumeti kot »ključni fenomen mobilnosti
delavcev v sodobni Evropi« (Lens, Mussche in Marx 2019, 18), kar je ne-
koliko presenetljivo, saj je bilo pričakovano, da bodo po širitvi Evrop-
ske unije trendi dolgoročne mobilnosti na trgu dela živahnejši (Lens,
Mussche in Marx 2019, 18). Hkrati gre pri napotovanju delavcev za iz-
vajanje čezmejnih storitev in se torej ti »premikajo kot storitve in ne
kot delovna sila« (Danaj 2018, 39), kar ima seveda tudi druge implika-
cije, o katerih razpravljamo v monografiji. Napoteni delavci so zaščiteni
z Direktivo 2018/957, ki določa pravila in pogoje zaposlovanja v državi
gostiteljici (Evropski parlament 2021; Hastings in Cremers 2017).
Obseg napotovanja delavcev lahko prikažemo skozi izdajanje potrdil
a 1, ki dokazujejo, da je napotena oseba vključena v socialno zavarova-
nje države zaposlitve – tako je bilo leta 2010 v Evropski uniji izdanih
1.058.314 potrdil a 1 (Pacolet in De Wispelaere 2014), medtem ko jih je
bilo leta 2019 izdanih že 4.570.675 (De Wispelaere, De Smedt in Pacolet
2021), kar predstavlja več kot štirikratno povečanje. Podatki za Slove-
nijo, ki sodi med države z največ napotitvami delavcev v druge evrop-
ske države, kažejo, da se je število izdanih potrdil a 1 med letoma 2010
in 2020 povečalo za več kot šestkrat, in sicer s 23.944 na 146.157 izda-
nih potrdil (De Wispelaere, De Smedt in Pacolet 2021). Izdana potrdila
a1 sicer ne predstavljajo tudi števila napotenih delavcev, saj je lahko ista
oseba na delo v tujino napotena tudi večkrat v istem koledarskem letu –
tako število napotenih delavcev predstavlja približno 60 od skupnega
števila potrdil a 1 (De Wispelaere, De Smedt in Pacolet 2021).
Če na te številke pogledamo drugače, lahko zapišemo, da napoteni
delavci predstavljajo približno 1 delavcev na evropskem trgu. Za Slo-
venijo je ta delež bistveno višji in je leta 2019 predstavljal 3,1 . Za slo-
venski gradbeni sektor velja, da je leta 2019 29,4 zaposlenih napotil v
druge evropske države (De Wispelaere, De Smedt in Pacolet 2021). Več
kot 40 vseh evropskih napotitev je bilo leta 2019 v sektorju gradbe-
ništva (za Slovenijo je ta delež še višji – 54 ), tretjina napotitev se je
zgodila v storitvenem sektorju, dobra četrtina pa v ostalih industrijskih
panogah brez gradbeništva (De Wispelaere, De Smedt in Pacolet 2021).
Smer napotovanja ne poteka, kot je včasih zmotno implicirano, le
iz revnejših v premožnejše države Evropske unije, temveč je čezmejno
opravljanje storitev prisotno tudi med državami z višjimi povprečnimi
17
tok storitev ključen za oblikovanje enotnega evropskega trga dela, saj
so »stopnje kratkoročne mobilnosti storitev znatnejše od dolgoročnej-
ših migracij delavcev« (Mussche, Corluy in Marx 2018, 113). Napotova-
nje delavcev je tako mogoče razumeti kot »ključni fenomen mobilnosti
delavcev v sodobni Evropi« (Lens, Mussche in Marx 2019, 18), kar je ne-
koliko presenetljivo, saj je bilo pričakovano, da bodo po širitvi Evrop-
ske unije trendi dolgoročne mobilnosti na trgu dela živahnejši (Lens,
Mussche in Marx 2019, 18). Hkrati gre pri napotovanju delavcev za iz-
vajanje čezmejnih storitev in se torej ti »premikajo kot storitve in ne
kot delovna sila« (Danaj 2018, 39), kar ima seveda tudi druge implika-
cije, o katerih razpravljamo v monografiji. Napoteni delavci so zaščiteni
z Direktivo 2018/957, ki določa pravila in pogoje zaposlovanja v državi
gostiteljici (Evropski parlament 2021; Hastings in Cremers 2017).
Obseg napotovanja delavcev lahko prikažemo skozi izdajanje potrdil
a 1, ki dokazujejo, da je napotena oseba vključena v socialno zavarova-
nje države zaposlitve – tako je bilo leta 2010 v Evropski uniji izdanih
1.058.314 potrdil a 1 (Pacolet in De Wispelaere 2014), medtem ko jih je
bilo leta 2019 izdanih že 4.570.675 (De Wispelaere, De Smedt in Pacolet
2021), kar predstavlja več kot štirikratno povečanje. Podatki za Slove-
nijo, ki sodi med države z največ napotitvami delavcev v druge evrop-
ske države, kažejo, da se je število izdanih potrdil a 1 med letoma 2010
in 2020 povečalo za več kot šestkrat, in sicer s 23.944 na 146.157 izda-
nih potrdil (De Wispelaere, De Smedt in Pacolet 2021). Izdana potrdila
a1 sicer ne predstavljajo tudi števila napotenih delavcev, saj je lahko ista
oseba na delo v tujino napotena tudi večkrat v istem koledarskem letu –
tako število napotenih delavcev predstavlja približno 60 od skupnega
števila potrdil a 1 (De Wispelaere, De Smedt in Pacolet 2021).
Če na te številke pogledamo drugače, lahko zapišemo, da napoteni
delavci predstavljajo približno 1 delavcev na evropskem trgu. Za Slo-
venijo je ta delež bistveno višji in je leta 2019 predstavljal 3,1 . Za slo-
venski gradbeni sektor velja, da je leta 2019 29,4 zaposlenih napotil v
druge evropske države (De Wispelaere, De Smedt in Pacolet 2021). Več
kot 40 vseh evropskih napotitev je bilo leta 2019 v sektorju gradbe-
ništva (za Slovenijo je ta delež še višji – 54 ), tretjina napotitev se je
zgodila v storitvenem sektorju, dobra četrtina pa v ostalih industrijskih
panogah brez gradbeništva (De Wispelaere, De Smedt in Pacolet 2021).
Smer napotovanja ne poteka, kot je včasih zmotno implicirano, le
iz revnejših v premožnejše države Evropske unije, temveč je čezmejno
opravljanje storitev prisotno tudi med državami z višjimi povprečnimi
17
