Page 15 - Napoteni delavci med regulativo in prakso
P. 15
Pomen in problematika napotovanja delavcev 2
temov socialne varnosti neločljivo povezana, je bila koordinacija sis-
temov socialne varnosti predmet pravnega urejanja že od ustanovitve
prvotnih evropskih skupnosti. Po ustanovitvi Evropske skupnosti za
premog in jeklo so leta 1953 stekli pogovori o Evropski konvenciji o so-
cialni varnosti delavcev migrantov. Ko je bila sprejeta Pogodba o usta-
novitvi evropske gospodarske skupnosti (eg s), t. i. Rimska pogodba, je
bilo besedilo omenjene konvencije že usklajeno. Da bi se izognili dol-
gotrajnemu postopku ratifikacije, so ustanovne države e g s usklajeno
besedilo sprejele v obliki uredbe, in sicer Uredbe Sveta št. 3 o socialni
varnosti delavcev migrantov (v nadaljevanju Uredba 3) (1958) in njene
izvedbene uredbe. Ko so se eg s pridružile nove države članice, od ka-
terih so nekatere imele izrazito drugačne sisteme socialne varnosti, je
postalo jasno, da je treba obstoječa pravila spremeniti (Mišič, Bagari
in Strban 2020, 31). V začetku sedemdesetih let sta bili sprejeti Uredba
Sveta (e g s) št. 574/72 z dne 21. marca 1972 o določitvi postopka za iz-
vajanje Uredbe (eg s) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti
za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupno-
sti (v nadaljevanju Uredba 574/72) (1972) in njena izvedbena Uredba
Sveta (e g s) št. 574/72 z dne 21. marca 1972 o določitvi postopka za iz-
vajanje Uredbe (eg s) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti
za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupno-
sti (v nadaljevanju Uredba 1408/71) (1972). Pri osebni veljavnosti ko-
ordinacijskih uredb je mogoče opaziti trend širitve z delavcev na vse
državljane eu. Predvsem delavci ne smejo biti prikrajšani na področju
socialne varnosti zaradi gibanja znotraj eu, saj bi bila svoboda gibanja
s tem ovirana. Zato sta prvotni uredbi o koordinaciji sistemov socialne
varnosti (Uredba 3 in Uredba št. 4 o določitvi izvedbenih pravil in dopol-
nitvi določb Uredbe št. 3 o socialni varnosti delavcev migrantov (1958))
vzpostavili sistem koordinacije za delavce (državljane države članice) in
njihove družinske člane. Šele pozneje, v 80. in 90. letih prejšnjega stole-
tja, je bila osebna veljavnost tedanje Uredbe 1408/71 razširjena tudi na
samozaposlene osebe, javne uslužbence in študente (Strban 2011, 19).
Leta 1998 je bila objavljen predlog nove uredbe o koordinaciji sistemov
socialne varnosti, ki je sedaj vsebovana v Uredbi 883/2004. Opozoriti
velja na dejstvo, da je s to uredbo poenoten le formalni del socialne
varnosti, medtem ko ostaja vsebinski del (materialni) še vedno v pri-
stojnosti držav članic e u. To pomeni, da so države članice še vedno
pristojne za določitev kroga zavarovanih oseb, vrst pravic iz naslova
socialnih zavarovanj, obsega pravic upravičencev iz socialnih zavaro-
15
temov socialne varnosti neločljivo povezana, je bila koordinacija sis-
temov socialne varnosti predmet pravnega urejanja že od ustanovitve
prvotnih evropskih skupnosti. Po ustanovitvi Evropske skupnosti za
premog in jeklo so leta 1953 stekli pogovori o Evropski konvenciji o so-
cialni varnosti delavcev migrantov. Ko je bila sprejeta Pogodba o usta-
novitvi evropske gospodarske skupnosti (eg s), t. i. Rimska pogodba, je
bilo besedilo omenjene konvencije že usklajeno. Da bi se izognili dol-
gotrajnemu postopku ratifikacije, so ustanovne države e g s usklajeno
besedilo sprejele v obliki uredbe, in sicer Uredbe Sveta št. 3 o socialni
varnosti delavcev migrantov (v nadaljevanju Uredba 3) (1958) in njene
izvedbene uredbe. Ko so se eg s pridružile nove države članice, od ka-
terih so nekatere imele izrazito drugačne sisteme socialne varnosti, je
postalo jasno, da je treba obstoječa pravila spremeniti (Mišič, Bagari
in Strban 2020, 31). V začetku sedemdesetih let sta bili sprejeti Uredba
Sveta (e g s) št. 574/72 z dne 21. marca 1972 o določitvi postopka za iz-
vajanje Uredbe (eg s) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti
za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupno-
sti (v nadaljevanju Uredba 574/72) (1972) in njena izvedbena Uredba
Sveta (e g s) št. 574/72 z dne 21. marca 1972 o določitvi postopka za iz-
vajanje Uredbe (eg s) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti
za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupno-
sti (v nadaljevanju Uredba 1408/71) (1972). Pri osebni veljavnosti ko-
ordinacijskih uredb je mogoče opaziti trend širitve z delavcev na vse
državljane eu. Predvsem delavci ne smejo biti prikrajšani na področju
socialne varnosti zaradi gibanja znotraj eu, saj bi bila svoboda gibanja
s tem ovirana. Zato sta prvotni uredbi o koordinaciji sistemov socialne
varnosti (Uredba 3 in Uredba št. 4 o določitvi izvedbenih pravil in dopol-
nitvi določb Uredbe št. 3 o socialni varnosti delavcev migrantov (1958))
vzpostavili sistem koordinacije za delavce (državljane države članice) in
njihove družinske člane. Šele pozneje, v 80. in 90. letih prejšnjega stole-
tja, je bila osebna veljavnost tedanje Uredbe 1408/71 razširjena tudi na
samozaposlene osebe, javne uslužbence in študente (Strban 2011, 19).
Leta 1998 je bila objavljen predlog nove uredbe o koordinaciji sistemov
socialne varnosti, ki je sedaj vsebovana v Uredbi 883/2004. Opozoriti
velja na dejstvo, da je s to uredbo poenoten le formalni del socialne
varnosti, medtem ko ostaja vsebinski del (materialni) še vedno v pri-
stojnosti držav članic e u. To pomeni, da so države članice še vedno
pristojne za določitev kroga zavarovanih oseb, vrst pravic iz naslova
socialnih zavarovanj, obsega pravic upravičencev iz socialnih zavaro-
15
