Page 160 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 160
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
Vse omenjene ceste se stekajo v Ljubljano in se tu združijo v edino ve-
liko vpadnico, ki prek furmanskih postaj na Vrhniki, v Logatcu, Planini,
Postojni, Razdrtem, Senožečah in Sežani pelje naravnost v Trst. Razvitost
prometa kaže tudi na razvitost gostinstva. Na vseh postajah cesarske
ceste je bilo le-to zelo razvito. Podobno je na cesti Ljubljana–Celovec–
Šentvid ob Glini. Slabše je na dolenjski cesti, kjer sta med postajami iz-
jemni le Brežice in Novo mesto. Bolj ali manj razvit in pogost promet in
bolj ali manj razvito gostinstvo nakazuje vlogo, ki so jo imeli furmani pri
rekrutiranju pomorskega kadra. Toda preden pridemo do načina rekruti-
ranja, moramo vedeti za naročnike novih pomorskih kadrov. Naročnika
sta bila – to je razvidno iz povedanega – vojna in trgovska mornarica.
Pridružujeta se jima, seveda v manjši meri, ladjedelstvo in pristaniške
dejavnosti. Vsi ti, razen morda pristanišč, so imeli v zaledju svoje stalne
ali občasne predstavnike. To so bili komisarji za vojno, komisionarji pa
za ladjedelnice in trgovsko mornarico. Toda njihova prisotnost na terenu
ni zadoščala za stalno rekrutiranje. Zaradi tega je npr. vojna mornarica
imenovala rekrutacijske oficirje. Za naše zaledje so odgovarjali oficirji na
Reki, v Kopru, predvsem pa v Trstu. Rekrutacijski oficirji so spoznali svo-
jo nemoč, ker niso dobro poznali zaledja. Od tod pristop k furmanom, ki
so postali stalni propagatoci pomorstva, predvsem vojnega.
Vprašanje načina propagande je bilo znanstveni javnosti že večkrat
pojasnjeno.213 Naj tu ponovimo osnovne teze in dodamo nekaj dognanj s
poslednjih terenskih raziskav. 1) Furmani so svojo rekrutacijsko dejav-
nost izvajali še pred povezavo z rekrutacijskimi oficirji. Ker so bili začu-
deni nad tem, kar so videli v Trstu in na Reki, so v vsaki gostilni, kjer
so počivali, obnavljali svoje vtise, kar je vzbujalo pozornost in radove-
dnost predvsem mladih ljudi. 2) Ko so rekrutacijski oficirji stopili z njimi
v zvezo, so jim dali tudi navodila, »kakšne ljudi in za kakšne službe ozi-
roma stroke mornarice« naj poskusijo rekrutirati. V tem pogledu so va-
žna predvsem tista obdobja, ko se v mornarici množično pojavlja vajenski
kader. Torej je takrat veljalo pravilo rekrutiranja otrok od 12. do nedovr-
šenega 18. leta. 3) Podobno so se furmani dogovarjali tudi s predstavniki
ladjarjev, le da verjetno z manjšim uspehom.
Furmani so se s takšnimi naročili podali na pot. Po gostilnah, kjer
so sedeli s kmeti, za katere so vozili les in drugo blago, in z revnejšimi
meščani naših mest, so se nemalokrat srečali z gozdarji, tehniki ladje-
delnic in komisarji. Razvili so se pogovori o Trstu, ladjah, hišah, oficir-
213 Pahor 1978a; 1978b; 1979.
160
Vse omenjene ceste se stekajo v Ljubljano in se tu združijo v edino ve-
liko vpadnico, ki prek furmanskih postaj na Vrhniki, v Logatcu, Planini,
Postojni, Razdrtem, Senožečah in Sežani pelje naravnost v Trst. Razvitost
prometa kaže tudi na razvitost gostinstva. Na vseh postajah cesarske
ceste je bilo le-to zelo razvito. Podobno je na cesti Ljubljana–Celovec–
Šentvid ob Glini. Slabše je na dolenjski cesti, kjer sta med postajami iz-
jemni le Brežice in Novo mesto. Bolj ali manj razvit in pogost promet in
bolj ali manj razvito gostinstvo nakazuje vlogo, ki so jo imeli furmani pri
rekrutiranju pomorskega kadra. Toda preden pridemo do načina rekruti-
ranja, moramo vedeti za naročnike novih pomorskih kadrov. Naročnika
sta bila – to je razvidno iz povedanega – vojna in trgovska mornarica.
Pridružujeta se jima, seveda v manjši meri, ladjedelstvo in pristaniške
dejavnosti. Vsi ti, razen morda pristanišč, so imeli v zaledju svoje stalne
ali občasne predstavnike. To so bili komisarji za vojno, komisionarji pa
za ladjedelnice in trgovsko mornarico. Toda njihova prisotnost na terenu
ni zadoščala za stalno rekrutiranje. Zaradi tega je npr. vojna mornarica
imenovala rekrutacijske oficirje. Za naše zaledje so odgovarjali oficirji na
Reki, v Kopru, predvsem pa v Trstu. Rekrutacijski oficirji so spoznali svo-
jo nemoč, ker niso dobro poznali zaledja. Od tod pristop k furmanom, ki
so postali stalni propagatoci pomorstva, predvsem vojnega.
Vprašanje načina propagande je bilo znanstveni javnosti že večkrat
pojasnjeno.213 Naj tu ponovimo osnovne teze in dodamo nekaj dognanj s
poslednjih terenskih raziskav. 1) Furmani so svojo rekrutacijsko dejav-
nost izvajali še pred povezavo z rekrutacijskimi oficirji. Ker so bili začu-
deni nad tem, kar so videli v Trstu in na Reki, so v vsaki gostilni, kjer
so počivali, obnavljali svoje vtise, kar je vzbujalo pozornost in radove-
dnost predvsem mladih ljudi. 2) Ko so rekrutacijski oficirji stopili z njimi
v zvezo, so jim dali tudi navodila, »kakšne ljudi in za kakšne službe ozi-
roma stroke mornarice« naj poskusijo rekrutirati. V tem pogledu so va-
žna predvsem tista obdobja, ko se v mornarici množično pojavlja vajenski
kader. Torej je takrat veljalo pravilo rekrutiranja otrok od 12. do nedovr-
šenega 18. leta. 3) Podobno so se furmani dogovarjali tudi s predstavniki
ladjarjev, le da verjetno z manjšim uspehom.
Furmani so se s takšnimi naročili podali na pot. Po gostilnah, kjer
so sedeli s kmeti, za katere so vozili les in drugo blago, in z revnejšimi
meščani naših mest, so se nemalokrat srečali z gozdarji, tehniki ladje-
delnic in komisarji. Razvili so se pogovori o Trstu, ladjah, hišah, oficir-
213 Pahor 1978a; 1978b; 1979.
160
