Page 166 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 166
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
ki so služili tudi v Jugoslaviji. Med njimi ni niti enega Štajerca in samo en
Dolenjec. Zanimivo pa je, da je med njimi precej takih, ki so novo mor-
narico kmalu zapustili bodi iz razočaranja nad nacionalnimi razmera-
mi, bodi iz praktičnih vzrokov, kakor so ženitev na kmetijo, služba v tr-
govski mornarici ali sprejem na delo v kakšni tovarni, ki je potrebovala
strojni kader. Trije od omenjenih podoficirjev so se kasneje razvili v ofi-
cirje. Največ je dosegel Rafael Perhauc iz Gabre pri Senožečah, ki je na-
predoval v kapetana 1. reda, med drugo svetovno vojno pa v letalskega
podpolkovnika. Franc Bajer iz Belskega je napredoval v poročnika signal-
ne stroke in Viktor Strlekar iz Ljubljane v podporočnika strojne stroke.
Zanimivo je tudi, da podoficirji, ki so v letih 1917 in 1918 pripravljali upor
proti Avstriji, v novih razmerah niso dosegli ničesar. Tak je bil primer
Franca Ogrizka iz Postojne, o katerem se je zvedelo, da je pripravljal upor
v Šibeniku.217
Poudariti je treba, da so mornariške oblasti sprejele več avstrijskih
podoficirjev, kot nam dovoljujejo sklepati terenski podatki. Gotovo jih je
bilo več tudi s cestnega križa, predvsem iz Ljubljane, Celja, Maribora in
drugih večjih mest. Žal smo Slovenci začeli prepozno zbirati podatke, da
bi lahko zvedeli več.
Novi oficirski kader jugoslovanske mornarice se je vzgajal na voj-
nopomorski akademiji v Dubrovniku. Le-ta je do leta 1940 izšolala 398
pomorskih oficirjev in od tega 120 Slovencev ali nad 30 % vseh izšola-
nih.218 (Če naj verjamemo izročilu, ki smo ga zapisali pri starejših oficir-
jih, si je kapetan bojne ladje Mladič zamislil akademijo, kjer bi moralo
biti 33 % Slovencev in po 33 % Srbov in Hrvatov – za Makedonce ni vedel,
Črnogorce je prišteval k Srbom.) Ne bomo navajali, kaj so do začetka dru-
ge svetovne vojne dosegli, ker nimamo točnih podatkov zadnjih napredo-
vanj. Mislimo, da je dovolj, če ugotovimo, da so bili med njimi junaki, ka-
kor poročnik bojne ladje Sergej Mašera, ki je z Milanom Spasićem potopil
rušilec Zagreb in iz protesta proti sramotni predaji flote Italijanom žrtvo-
val svoje življenje, Ive Osredkar, ki je prvi med pomorskimi oficirji od-
šel v partizane in leta 1942 padel v jurišu na Blegoš, Igor Beran, ki je svoj
poškodovani avion usmeril na nemški štab na Kreti in daroval življenje,
Ivan Malnarič, ki je junaško padel kot major letalstva pri Valpovu, Branko
217 Terenski podatki razporejeni v »križ«: Senožeče 2, Hrenovice 1, Bukovje 1, Postoj-
na 2, Planina 1, Logatec 1, Ljubljana 4, Šentvid nad Ljubljano 1, Medvode 1, Šk.
Loka 1, Jesenice 1, Brod pri Krškem 1.
218 Podhorsky 1970; 1972. Za število izšolanih.
166
ki so služili tudi v Jugoslaviji. Med njimi ni niti enega Štajerca in samo en
Dolenjec. Zanimivo pa je, da je med njimi precej takih, ki so novo mor-
narico kmalu zapustili bodi iz razočaranja nad nacionalnimi razmera-
mi, bodi iz praktičnih vzrokov, kakor so ženitev na kmetijo, služba v tr-
govski mornarici ali sprejem na delo v kakšni tovarni, ki je potrebovala
strojni kader. Trije od omenjenih podoficirjev so se kasneje razvili v ofi-
cirje. Največ je dosegel Rafael Perhauc iz Gabre pri Senožečah, ki je na-
predoval v kapetana 1. reda, med drugo svetovno vojno pa v letalskega
podpolkovnika. Franc Bajer iz Belskega je napredoval v poročnika signal-
ne stroke in Viktor Strlekar iz Ljubljane v podporočnika strojne stroke.
Zanimivo je tudi, da podoficirji, ki so v letih 1917 in 1918 pripravljali upor
proti Avstriji, v novih razmerah niso dosegli ničesar. Tak je bil primer
Franca Ogrizka iz Postojne, o katerem se je zvedelo, da je pripravljal upor
v Šibeniku.217
Poudariti je treba, da so mornariške oblasti sprejele več avstrijskih
podoficirjev, kot nam dovoljujejo sklepati terenski podatki. Gotovo jih je
bilo več tudi s cestnega križa, predvsem iz Ljubljane, Celja, Maribora in
drugih večjih mest. Žal smo Slovenci začeli prepozno zbirati podatke, da
bi lahko zvedeli več.
Novi oficirski kader jugoslovanske mornarice se je vzgajal na voj-
nopomorski akademiji v Dubrovniku. Le-ta je do leta 1940 izšolala 398
pomorskih oficirjev in od tega 120 Slovencev ali nad 30 % vseh izšola-
nih.218 (Če naj verjamemo izročilu, ki smo ga zapisali pri starejših oficir-
jih, si je kapetan bojne ladje Mladič zamislil akademijo, kjer bi moralo
biti 33 % Slovencev in po 33 % Srbov in Hrvatov – za Makedonce ni vedel,
Črnogorce je prišteval k Srbom.) Ne bomo navajali, kaj so do začetka dru-
ge svetovne vojne dosegli, ker nimamo točnih podatkov zadnjih napredo-
vanj. Mislimo, da je dovolj, če ugotovimo, da so bili med njimi junaki, ka-
kor poročnik bojne ladje Sergej Mašera, ki je z Milanom Spasićem potopil
rušilec Zagreb in iz protesta proti sramotni predaji flote Italijanom žrtvo-
val svoje življenje, Ive Osredkar, ki je prvi med pomorskimi oficirji od-
šel v partizane in leta 1942 padel v jurišu na Blegoš, Igor Beran, ki je svoj
poškodovani avion usmeril na nemški štab na Kreti in daroval življenje,
Ivan Malnarič, ki je junaško padel kot major letalstva pri Valpovu, Branko
217 Terenski podatki razporejeni v »križ«: Senožeče 2, Hrenovice 1, Bukovje 1, Postoj-
na 2, Planina 1, Logatec 1, Ljubljana 4, Šentvid nad Ljubljano 1, Medvode 1, Šk.
Loka 1, Jesenice 1, Brod pri Krškem 1.
218 Podhorsky 1970; 1972. Za število izšolanih.
166
