Page 187 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 187
Kraška vas Povir, primer simbioze med kopnim in morjem
da je bilo mornarjev več kot smo jih navedli, je popolnoma na mes-
tu. Predvsem sredi 19. stoletja, ko opažamo takorekoč množičen odhod
Slovencev na morje, bomo gotovo našli še katerega, še bolj gotovo bo to v
tridesetih letih, ki sledijo pokoritvi Benetk leta 1849.
Italija je v času med obema vojnama na tem delu Krasa skoraj preki-
nila tradicijo. Nezaupanje do Slovencev, ki naj za mornarico ne bi bili »pri-
merni«, kakor niso bili primerni tudi za druga opravila, je tu povzročilo
precej škode. Vendar tudi v času Italije najdemo nekaj mornarjev, to pot
iz samega Povirja. Prvi je bil Franc Čefuta, ki je bil kvalificiran mizar. Kot
tak je delal v tržaški ladjedelnici na notranji opremi ladij. Ker pa so faši-
sti težko pritiskali nanj, da bi se vpisal v stranko, je pod grožnjo, da bo
zgubil delo, napisal prošnjo za vkrcanje. Ker je bila prošnja naslovljena na
podjetje bratov Kozuličev, ki so imeli s Povirjem tudi drugačne zveze, je
bil sprejet in vkrcan na prekooceanski ladji »Vulcania«. Na tem kolosu je
plul nad 10 let. V trgovsko mornarico je odšel tudi Albin Princ, o katerem
pa nismo dobili drugih podatkov.
Kljub temu, da je Italija poskušala in v veliki meri uspela prekiniti
avstrijsko pomorsko tradicijo med našimi ljudmi, je nekaterim Povircem
in okoličanom uspelo priti tudi v vojno mornarico. Prvi je bil Albert
Fonda. Rojen je bil v Povirju 7. aprila 1920. Po poklicu je bil ključavničar.
Neposredno pred drugo svetovno vojno je bil vpoklican v italijansko voj-
no mornarico. Po nekajmesečni službi v La Spezii, je plul na vojni ladji
»Duca degli Abruzzi« kot mornar-trobentač. Po kapitulaciji Italije je iskal
zveze z narodnoosvobodilno vojsko. 15. februarja 1944 mu je uspelo priti
v 3. prekomorsko brigado, v kateri se je boril do osvoboditve kot vodnik v
inženirskem bataljonu.
Leta 1939 so Italijani vpoklicali v vojno mornarico Metoda Božeglava
mlajšega, sina že obravnavanega Franca Božeglava iz Plešivice. Rojen je
bil 31. maja 1918. Torej je bil ob odhodu na morje navaden rekrut. Imel je
manj sreče kot njegov oče in oba strica. Vkrcan je bil namreč na ladji »R.
T. Calipso«, ki je bila med prvimi italijanskimi ladjami, ki jih je Angležem
uspelo potopiti. 9. decembra 1940 je bila ladja zadeta in je zginila v globine
Sredozemlja. Od tedaj je Metod Božeglav pogrešan. Družina še vedno hra-
ni dokument, s katerim so ga vojaške oblasti proglasile za pogrešanega.
Končno je treba spregovoriti še o Bernardu Štoku, ki je bil leta 1931 in
1939 dodeljen obalni artileriji, stroki, ki so jo tako v Avstriji kakor v Italiji
nekako prištevali k pomorskim strokam. Prvič je služil dve leti na Siciliji,
drugič pa na Sardiniji, kjer je ostal do konca druge svetovne vojne.
187
da je bilo mornarjev več kot smo jih navedli, je popolnoma na mes-
tu. Predvsem sredi 19. stoletja, ko opažamo takorekoč množičen odhod
Slovencev na morje, bomo gotovo našli še katerega, še bolj gotovo bo to v
tridesetih letih, ki sledijo pokoritvi Benetk leta 1849.
Italija je v času med obema vojnama na tem delu Krasa skoraj preki-
nila tradicijo. Nezaupanje do Slovencev, ki naj za mornarico ne bi bili »pri-
merni«, kakor niso bili primerni tudi za druga opravila, je tu povzročilo
precej škode. Vendar tudi v času Italije najdemo nekaj mornarjev, to pot
iz samega Povirja. Prvi je bil Franc Čefuta, ki je bil kvalificiran mizar. Kot
tak je delal v tržaški ladjedelnici na notranji opremi ladij. Ker pa so faši-
sti težko pritiskali nanj, da bi se vpisal v stranko, je pod grožnjo, da bo
zgubil delo, napisal prošnjo za vkrcanje. Ker je bila prošnja naslovljena na
podjetje bratov Kozuličev, ki so imeli s Povirjem tudi drugačne zveze, je
bil sprejet in vkrcan na prekooceanski ladji »Vulcania«. Na tem kolosu je
plul nad 10 let. V trgovsko mornarico je odšel tudi Albin Princ, o katerem
pa nismo dobili drugih podatkov.
Kljub temu, da je Italija poskušala in v veliki meri uspela prekiniti
avstrijsko pomorsko tradicijo med našimi ljudmi, je nekaterim Povircem
in okoličanom uspelo priti tudi v vojno mornarico. Prvi je bil Albert
Fonda. Rojen je bil v Povirju 7. aprila 1920. Po poklicu je bil ključavničar.
Neposredno pred drugo svetovno vojno je bil vpoklican v italijansko voj-
no mornarico. Po nekajmesečni službi v La Spezii, je plul na vojni ladji
»Duca degli Abruzzi« kot mornar-trobentač. Po kapitulaciji Italije je iskal
zveze z narodnoosvobodilno vojsko. 15. februarja 1944 mu je uspelo priti
v 3. prekomorsko brigado, v kateri se je boril do osvoboditve kot vodnik v
inženirskem bataljonu.
Leta 1939 so Italijani vpoklicali v vojno mornarico Metoda Božeglava
mlajšega, sina že obravnavanega Franca Božeglava iz Plešivice. Rojen je
bil 31. maja 1918. Torej je bil ob odhodu na morje navaden rekrut. Imel je
manj sreče kot njegov oče in oba strica. Vkrcan je bil namreč na ladji »R.
T. Calipso«, ki je bila med prvimi italijanskimi ladjami, ki jih je Angležem
uspelo potopiti. 9. decembra 1940 je bila ladja zadeta in je zginila v globine
Sredozemlja. Od tedaj je Metod Božeglav pogrešan. Družina še vedno hra-
ni dokument, s katerim so ga vojaške oblasti proglasile za pogrešanega.
Končno je treba spregovoriti še o Bernardu Štoku, ki je bil leta 1931 in
1939 dodeljen obalni artileriji, stroki, ki so jo tako v Avstriji kakor v Italiji
nekako prištevali k pomorskim strokam. Prvič je služil dve leti na Siciliji,
drugič pa na Sardiniji, kjer je ostal do konca druge svetovne vojne.
187
