Page 222 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 222
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
kakor v starem gradu na Preski, ki si od tedaj ni mogel več prav odpomo-
či. Leta 1510 in 1530 je Senožeče obiskala kuga in povzročila precej žrtev.
Habsburžani so se vedno bolj zavedali vrednosti Trsta, ki se jim je
predal leta 1382. Trst je pomenil dohod do morja in do prekomorske trgo-
vine, pomenil pa je tudi pomembno oporišče nasproti Benetkam. Zato ni
čudno, če so Habsburžani konec 15. in na začetku 16. stoletja začeli ovira-
ti trgovino z beneškimi mesti, kakor so bila Koper, Piran in Milje ter uva-
jati prisilno pot na Trst. S spremenjenim odnosom do Trsta pa je postajala
v 16. stoletju »najpomembnejša pot, ki je čez Senožeče in Lokve peljala v
Trst«. S tem v zvezi postanejo Senožeče pomemben solni trg, ki je imel po-
sebno solno mitnico in posebnega solnega merilca. V ostalem pa so spa-
dale Senožeče med tiste redke kraje, ki so imeli pravico pobirati mitnino
za vse blago, ki je šlo po tamkajšnji cesti. V mitninski tarifi, ki je stopi-
la v veljavo leta 1524, dobimo podatek, da so v Senožečah pobirali mitni-
no »s pravico do povratne vožnje na krajši rok«, ki je »bila v veljavi že od
nekdaj«. Isti mitninski red imenuje tudi trgovsko blago, ki so ga trgovci
tovorili čez Senožeče. Omenjene so začimbe, tekstilno blago in preja, ba-
ker, železo, žeblji, kože, ribe, sadje, žito, vino, deske in drugi lesni izdel-
ki, sol, živina (voli, krave, svinje in koštruni) in drugo podobno blago. Vse
to pa jasno pove, da so bile Senožeče pomembno prehodno tržišče in da
je tod potovalo veliko število trgovcev. Zato ni čudno, če je imela pot, ki
je šla iz notranjosti države skozi naše kraje, torej tudi čez Senožeče v Trst
že v »drugi polovici 16. stoletja tolikšen pomen, da so jo sodobniki imeno-
vali cesarsko cesto (strada imperiale)«. Prav tako ni čudno, če je leta 1667
dobilo tudi senožeško zemljiško gospostvo zapoved, da »pomaga cestnim
komisarjem pri popravilu poti«.21 (Videli bomo, da pripisuje ljudsko izro-
čilo gradnjo ceste Dunaj–Trst Mariji Tereziji, kar je v nasprotju z omenje-
nimi podatki. Vendar je bila v njenem času cesta razširjena za vozni pro-
met in to je dalo izročilu tisto vsebino, ki smo jo zabeležili na terenu.)
Sledi stoletje, v katerem nimamo o Senožečah in okolici nikakih po-
zitivnih poročil. Nova poročila dobimo šele leta 1660, ko je patronat nad
senožeško župnijo skupaj z gradom na Preski pripadel knezu Ferdinandu
Porcia. 2. oktobra istega leta se je v Senožečah ustavil in prenočil cesar
Leopold.22
Tržaški zgodovinar Pietro Rossetti je leta 1694 zapisal, da so
Senožeče leta 1687 skoraj popolnoma pogorele. Pred požarom naj bi bil
21 Gestrin 1965, 156, 201, 202, 216, 226 [in na drugih mestih].
22 Gestrin 1965, 111.
222
kakor v starem gradu na Preski, ki si od tedaj ni mogel več prav odpomo-
či. Leta 1510 in 1530 je Senožeče obiskala kuga in povzročila precej žrtev.
Habsburžani so se vedno bolj zavedali vrednosti Trsta, ki se jim je
predal leta 1382. Trst je pomenil dohod do morja in do prekomorske trgo-
vine, pomenil pa je tudi pomembno oporišče nasproti Benetkam. Zato ni
čudno, če so Habsburžani konec 15. in na začetku 16. stoletja začeli ovira-
ti trgovino z beneškimi mesti, kakor so bila Koper, Piran in Milje ter uva-
jati prisilno pot na Trst. S spremenjenim odnosom do Trsta pa je postajala
v 16. stoletju »najpomembnejša pot, ki je čez Senožeče in Lokve peljala v
Trst«. S tem v zvezi postanejo Senožeče pomemben solni trg, ki je imel po-
sebno solno mitnico in posebnega solnega merilca. V ostalem pa so spa-
dale Senožeče med tiste redke kraje, ki so imeli pravico pobirati mitnino
za vse blago, ki je šlo po tamkajšnji cesti. V mitninski tarifi, ki je stopi-
la v veljavo leta 1524, dobimo podatek, da so v Senožečah pobirali mitni-
no »s pravico do povratne vožnje na krajši rok«, ki je »bila v veljavi že od
nekdaj«. Isti mitninski red imenuje tudi trgovsko blago, ki so ga trgovci
tovorili čez Senožeče. Omenjene so začimbe, tekstilno blago in preja, ba-
ker, železo, žeblji, kože, ribe, sadje, žito, vino, deske in drugi lesni izdel-
ki, sol, živina (voli, krave, svinje in koštruni) in drugo podobno blago. Vse
to pa jasno pove, da so bile Senožeče pomembno prehodno tržišče in da
je tod potovalo veliko število trgovcev. Zato ni čudno, če je imela pot, ki
je šla iz notranjosti države skozi naše kraje, torej tudi čez Senožeče v Trst
že v »drugi polovici 16. stoletja tolikšen pomen, da so jo sodobniki imeno-
vali cesarsko cesto (strada imperiale)«. Prav tako ni čudno, če je leta 1667
dobilo tudi senožeško zemljiško gospostvo zapoved, da »pomaga cestnim
komisarjem pri popravilu poti«.21 (Videli bomo, da pripisuje ljudsko izro-
čilo gradnjo ceste Dunaj–Trst Mariji Tereziji, kar je v nasprotju z omenje-
nimi podatki. Vendar je bila v njenem času cesta razširjena za vozni pro-
met in to je dalo izročilu tisto vsebino, ki smo jo zabeležili na terenu.)
Sledi stoletje, v katerem nimamo o Senožečah in okolici nikakih po-
zitivnih poročil. Nova poročila dobimo šele leta 1660, ko je patronat nad
senožeško župnijo skupaj z gradom na Preski pripadel knezu Ferdinandu
Porcia. 2. oktobra istega leta se je v Senožečah ustavil in prenočil cesar
Leopold.22
Tržaški zgodovinar Pietro Rossetti je leta 1694 zapisal, da so
Senožeče leta 1687 skoraj popolnoma pogorele. Pred požarom naj bi bil
21 Gestrin 1965, 156, 201, 202, 216, 226 [in na drugih mestih].
22 Gestrin 1965, 111.
222
