Page 220 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 220
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
novi gospodje.8 Leta 1437 je tržaška škofija predložila spor zaradi patro-
nata nad kraškimi vikarijami baselskemu koncilu, ki ga pa ni rešil.9 Leta
1459 je tržaški škof Nikolaj Aldegardi izročil kraške vikarije, in še pose-
bej Senožeče, tržaškemu kapitlju, kar je potrdil papež Pij II. Piccolomini.10
Toda tudi to ni obveljalo. Walseejevci so leta 1463 prisilili Tržačane k po-
gajanjem. Kapitelj je poskusil iz pogajanj doseči čimveč. V navodilu, ki ga
je dal svojim odposlancem, je rečeno, naj od Ramberta Walseeja zahtevajo
po 50 dukatov »mensala« za vsako vikarijo, tj. za Dornek, Jelšane, Košano
in Senožeče.11 Na pogajanjih, ki so se začela 12. in končala 15. junija 1463
verjetno v Senožečah, je Rambert dosegel, da so kraške fare postale prave
župnije in da je bil opuščen naziv vikarije. Na isti seji je Rambert prevzel
patronat nad njimi. Posebej za Senožeče je bilo dogovorjeno, da bodo pla-
čevale tržaškemu kapitlju »mensale« v znesku 26 beneških liber na leto,
kar je znatno manj, kot je kapitelj zahteval.12 Papež Pij II. je pogodbo po-
trdil z dvema dokumentoma, ki sta nastala 21. julija 1464. S tem je potrdil
Walseejevcem patronat tudi nad senožeško faro.13
Walseejevci so imeli na svojih posestvih upravitelje. V Senožečah
je bil leta 1468 upravitelj Jakob Raunah, ki je bil obenem tudi kapetan
Kastva. Kot upravitelj Senožeč je omenjen tudi njegov sin Bernardin. Oba
sta imela svojo stalno residenco v Šiler Tabru.14
Vsi devinski gospodje, ki so imeli posestva na Krasu in ob morju (po-
leg Senožeč naj imenujem še Prem, Devin, Reko itn.) so lahko odločilno
vplivali na trgovino s Trstom in vsem tržaškim zalivom. Tako so imele
na primer Senožeče svojo mitnico že v 13. stoletju, ki so jo gotovo uredili
Devinski. Njen vpliv se je čutil tako v izvozni trgovini proti morju, kakor
v uvozni trgovini od morja v notranjost.15
Leta 1492 je izumrla rodbina Walsee. Tedaj so vsi župnijski patrona-
ti pripadli cesarju Frideriku IV. Ta je leta 1493 prenesel omenjene patro-
nate na sina Maksimilijana. Maksimilijan je leta 1509 daroval senožeški
grad Mihaelu Frankopanu v zahvalo za usluge, ki jih je naredil državi. Dve
leti kasneje je Frankopan zvabil večji oddelek beneške vojske, ki je mar-
8 Šeber 1889, 115.
9 Ibid., 116.
10 Ibid.
11 Kandler 1986 [pod letom 1463].
12 Šeber 1889, 116; Kandler 1986 [pod 12. in 15. junijem 1463]; Marenigh 1831, 221.
13 Kandler 1986 [pod letom 1464: dva dokumenta z dne 21. julija 1464].
14 Marenigh 1831, 117 [Fontes rerum tergestinarum pod letom 1468, N. S. 3.].
15 Gestrin 1965, 11, 25, 92 in 93.
220
novi gospodje.8 Leta 1437 je tržaška škofija predložila spor zaradi patro-
nata nad kraškimi vikarijami baselskemu koncilu, ki ga pa ni rešil.9 Leta
1459 je tržaški škof Nikolaj Aldegardi izročil kraške vikarije, in še pose-
bej Senožeče, tržaškemu kapitlju, kar je potrdil papež Pij II. Piccolomini.10
Toda tudi to ni obveljalo. Walseejevci so leta 1463 prisilili Tržačane k po-
gajanjem. Kapitelj je poskusil iz pogajanj doseči čimveč. V navodilu, ki ga
je dal svojim odposlancem, je rečeno, naj od Ramberta Walseeja zahtevajo
po 50 dukatov »mensala« za vsako vikarijo, tj. za Dornek, Jelšane, Košano
in Senožeče.11 Na pogajanjih, ki so se začela 12. in končala 15. junija 1463
verjetno v Senožečah, je Rambert dosegel, da so kraške fare postale prave
župnije in da je bil opuščen naziv vikarije. Na isti seji je Rambert prevzel
patronat nad njimi. Posebej za Senožeče je bilo dogovorjeno, da bodo pla-
čevale tržaškemu kapitlju »mensale« v znesku 26 beneških liber na leto,
kar je znatno manj, kot je kapitelj zahteval.12 Papež Pij II. je pogodbo po-
trdil z dvema dokumentoma, ki sta nastala 21. julija 1464. S tem je potrdil
Walseejevcem patronat tudi nad senožeško faro.13
Walseejevci so imeli na svojih posestvih upravitelje. V Senožečah
je bil leta 1468 upravitelj Jakob Raunah, ki je bil obenem tudi kapetan
Kastva. Kot upravitelj Senožeč je omenjen tudi njegov sin Bernardin. Oba
sta imela svojo stalno residenco v Šiler Tabru.14
Vsi devinski gospodje, ki so imeli posestva na Krasu in ob morju (po-
leg Senožeč naj imenujem še Prem, Devin, Reko itn.) so lahko odločilno
vplivali na trgovino s Trstom in vsem tržaškim zalivom. Tako so imele
na primer Senožeče svojo mitnico že v 13. stoletju, ki so jo gotovo uredili
Devinski. Njen vpliv se je čutil tako v izvozni trgovini proti morju, kakor
v uvozni trgovini od morja v notranjost.15
Leta 1492 je izumrla rodbina Walsee. Tedaj so vsi župnijski patrona-
ti pripadli cesarju Frideriku IV. Ta je leta 1493 prenesel omenjene patro-
nate na sina Maksimilijana. Maksimilijan je leta 1509 daroval senožeški
grad Mihaelu Frankopanu v zahvalo za usluge, ki jih je naredil državi. Dve
leti kasneje je Frankopan zvabil večji oddelek beneške vojske, ki je mar-
8 Šeber 1889, 115.
9 Ibid., 116.
10 Ibid.
11 Kandler 1986 [pod letom 1463].
12 Šeber 1889, 116; Kandler 1986 [pod 12. in 15. junijem 1463]; Marenigh 1831, 221.
13 Kandler 1986 [pod letom 1464: dva dokumenta z dne 21. julija 1464].
14 Marenigh 1831, 117 [Fontes rerum tergestinarum pod letom 1468, N. S. 3.].
15 Gestrin 1965, 11, 25, 92 in 93.
220
