Page 271 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 271
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
Lepo je bilo ob poznih večerih, ko si karabinjerji niso upali patrulji-
rati. Tedaj so se fantje vseh senožeških vasi zbrali okoli vaških »Štirn« ali
fontan ali pri »kalu« in zapeli. Vaščani so jih mirno poslušali, zaploska-
li in kdaj pa kdaj obrisali solzo, ki je zdrsela po zgaranih obrazih. Vaške
Štirne so bile pravzaprav »koncertni odri«. Okoli njih so priredili zbori
prave večerne koncerte slovenskih pesmi. Kot zadnja pesem je skoraj ved-
no zadonela veličastna »Buči, buči, morje Adriansko«. Opomin za vztra-
janje v hudem boju. Kdaj pa kdaj so zapeli tigrovsko »Mi smo ubežniki, mi
smo izgnanci«, ki je Italijane najbolj razkačila, Slovencem pa dvigala na-
rodno zavest.
Zasluge za takšno kulturno življenje imajo gotovo pevovodje. Med
njimi navajajo pripovedovalci župnika Janeza Vilharja, ki je v Senožečah
vodil mešani zbor, Jakoba Kreblja, ki je vodil moški zbor. Krebelj je vo-
dil pevski zbor tudi v Gabrčah. V Dolenji vasi je učil petje nadarjen kmeč-
ki fant Franc Vidmar. V Senožečah je kot pevovodja omenjen tudi sodnik
Vuga, ki je deloval po prvi svetovni vojni. V Lažah in Senadolah so učili
petje domači fantje »po posluhu«. Vsekakor so ti ljudje opravili veliko kul-
turno delo.
Še nekaj besed o knjigah. Po ukinitvi knjižnice v Dolenji vasi,
Senožečah in Senadolah so bili ljudje vezani le na knjige Goriške matice
in Mohorjeve družbe. Velika večina ljudi je bila naročena na vsaj eno od
zbirk, ki sta jih izdajali ti dve založbi. Knjige so prihajale v glavnem iz
Trsta ali preko tržaških zaupnikov. Mnogi vaščani so bili naročeni na
tržaški »Mali list« vse do njegove ukinitve. Nekateri so dobivali ilegalno
tudi ljubljansko »Jutro«. Župnik Vilhar je ustvaril precejšnjo knjižnico v
župnišču. Pri njem so ljudje vedno dobili knjige slovenskih pisateljev in
pesnikov. Skoraj grobo je zahteval od mladih ljudi, da berejo slovenske
knjige in spoznajo slovensko poezijo. Obstajale pa so tudi privatne
knjižnice. Tako je imel lepo privatno zbirko knjig Matija Doles, gostilni-
čar »Na Ravni«. Tudi pri njem je človek lahko dobil knjigo na posodo, dok-
ler niso knjige zgorele s hišo vred. Drugi tak možakar je bil Franc Stibilj,
ki je skril precej knjig ukinjene knjižnice in jih vztrajno posojal skupaj s
svojimi.
Če velja za knjige, da so v Senožeče in senožeške vasi prihajale iz Trsta,
velja to tembolj za slovensko pesem. Pesmi so prinašali tržaški delavci, ki
so bili povezani s tržaškimi Slovenci, prinašale so jih »mrkantarice« in
tudi dekleta, ki so služila v Trstu. Več kot polovico partitur pa so senožeški
fantje dobili na »romanju«. Romarske cerkve v Bazovici in Ricmanjah so
271
Lepo je bilo ob poznih večerih, ko si karabinjerji niso upali patrulji-
rati. Tedaj so se fantje vseh senožeških vasi zbrali okoli vaških »Štirn« ali
fontan ali pri »kalu« in zapeli. Vaščani so jih mirno poslušali, zaploska-
li in kdaj pa kdaj obrisali solzo, ki je zdrsela po zgaranih obrazih. Vaške
Štirne so bile pravzaprav »koncertni odri«. Okoli njih so priredili zbori
prave večerne koncerte slovenskih pesmi. Kot zadnja pesem je skoraj ved-
no zadonela veličastna »Buči, buči, morje Adriansko«. Opomin za vztra-
janje v hudem boju. Kdaj pa kdaj so zapeli tigrovsko »Mi smo ubežniki, mi
smo izgnanci«, ki je Italijane najbolj razkačila, Slovencem pa dvigala na-
rodno zavest.
Zasluge za takšno kulturno življenje imajo gotovo pevovodje. Med
njimi navajajo pripovedovalci župnika Janeza Vilharja, ki je v Senožečah
vodil mešani zbor, Jakoba Kreblja, ki je vodil moški zbor. Krebelj je vo-
dil pevski zbor tudi v Gabrčah. V Dolenji vasi je učil petje nadarjen kmeč-
ki fant Franc Vidmar. V Senožečah je kot pevovodja omenjen tudi sodnik
Vuga, ki je deloval po prvi svetovni vojni. V Lažah in Senadolah so učili
petje domači fantje »po posluhu«. Vsekakor so ti ljudje opravili veliko kul-
turno delo.
Še nekaj besed o knjigah. Po ukinitvi knjižnice v Dolenji vasi,
Senožečah in Senadolah so bili ljudje vezani le na knjige Goriške matice
in Mohorjeve družbe. Velika večina ljudi je bila naročena na vsaj eno od
zbirk, ki sta jih izdajali ti dve založbi. Knjige so prihajale v glavnem iz
Trsta ali preko tržaških zaupnikov. Mnogi vaščani so bili naročeni na
tržaški »Mali list« vse do njegove ukinitve. Nekateri so dobivali ilegalno
tudi ljubljansko »Jutro«. Župnik Vilhar je ustvaril precejšnjo knjižnico v
župnišču. Pri njem so ljudje vedno dobili knjige slovenskih pisateljev in
pesnikov. Skoraj grobo je zahteval od mladih ljudi, da berejo slovenske
knjige in spoznajo slovensko poezijo. Obstajale pa so tudi privatne
knjižnice. Tako je imel lepo privatno zbirko knjig Matija Doles, gostilni-
čar »Na Ravni«. Tudi pri njem je človek lahko dobil knjigo na posodo, dok-
ler niso knjige zgorele s hišo vred. Drugi tak možakar je bil Franc Stibilj,
ki je skril precej knjig ukinjene knjižnice in jih vztrajno posojal skupaj s
svojimi.
Če velja za knjige, da so v Senožeče in senožeške vasi prihajale iz Trsta,
velja to tembolj za slovensko pesem. Pesmi so prinašali tržaški delavci, ki
so bili povezani s tržaškimi Slovenci, prinašale so jih »mrkantarice« in
tudi dekleta, ki so služila v Trstu. Več kot polovico partitur pa so senožeški
fantje dobili na »romanju«. Romarske cerkve v Bazovici in Ricmanjah so
271
