Page 273 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 273
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
tekme med tobakom in kavo.6357 Druge so bile namenjene raznim karak-
ternim in drugim napakam posameznih ljudi in odgovori nanje. Žal se to
blago ni ohranilo. Na vsak način pa je moralo biti prav zabavno.
Celo med drugo svetovno vojno naši ljudje na Senožeškem niso os-
tali brez literature in pesmi. Revolucionarno literaturo so dobivali iz ra-
znih partizanskih tehnik in tiskarn. Spomnijo se, da je bilo na mnogih
tiskih, ki so jih dobivali, vtisnjeno geslo: Preberi in daj naprej! To so jema-
li dobesedno. Tako je partizanska literatura obkrožila vse vasi. Prebirali
so jo skrivaj, vendar to pot že z gotovostjo, da so tudi oni v središču do-
gajanja in da morajo po lastnih močeh pripomoči k boju za osvoboditev.
Nekateri še vedno hranijo partizanske pesmarice, ki so iz partizanskih
tehnik prihajale v vasi po kurirjih in kurirkah. Čeprav je bilo to silno ne-
varno, so se tudi teh pesmi naučili. Tako je partizanska pesem dala lju-
dem gotovost, da bo trpljenja konec in da prihajata narodna osvoboditev
in pravičen mir.
Po vojni je kulturno delo oživelo. Senožejci so ponosni na to, da so iz-
dali dve brošuri o svoji preteklosti in da izdajajo krajevni časopis »7 vasi«,
s katerim sodeluje »staro in mlado«. Naj navedemo še, da smo bili prese-
nečeni, ko smo kot eno prvih stvari v Lažah zagledali obnovljeno staro
šolsko poslopje, ki je danes »Dom kulture«.
Poudariti je treba naslednje: Kultura, predvsem narodna pesem, je
veliko pripomogla k temu, da so ljudje v desetletjih fašističnega nasilja
ubranili svoj jezik, velik del svojih starih običajev in svoj »narodni obraz«.
Pesmi o morju, pripovedke o furmanih in stiki s tržaško slovensko mla-
dino pa so jim vtisnili v spomin tisto pomorsko preteklost – kooperacijo
z ladjedelnicami, delo v pristaniščih, plovbo v mornaricah – ki so jo ime-
63 V tekmi med tobakom in kavo, ki se je pač končala z »obojestransko zmago na vseh
frontah«, so moški recitirali ženskam:
»Tobak je sladka travica, je slajši kakor med, po njem ne boli glavica, če bi ga kadil
sto let. Drugi ljudje pa pravijo, da je tobak škodljiv; če bi bila to resnica, bi ga Tone
ne kadil [»Tone« je le primer. Če je bil hud kadilec star in zdrav, so pač navajali nje-
govo ime, pa naj je bil France, Dreja ali še kaj drugega]. Ena dama se predrzne in tri
fajfe pokadi; tobak pa jo premore, za plot se zavali.
Ženske moškim niso ostale dolžne. Na zadnjo kitico, čeprav je bila žaljiva, so v
smehu odgovarjale: Možje imajo svoj tobak, reko mu sladka travica. A nam je več
kot njim tobak presladka naša kavica. Ni mogoče reči, kje so te kitice »pobrali«.
Drži pa, da so jih v Senožečah radi prepevali.
273
tekme med tobakom in kavo.6357 Druge so bile namenjene raznim karak-
ternim in drugim napakam posameznih ljudi in odgovori nanje. Žal se to
blago ni ohranilo. Na vsak način pa je moralo biti prav zabavno.
Celo med drugo svetovno vojno naši ljudje na Senožeškem niso os-
tali brez literature in pesmi. Revolucionarno literaturo so dobivali iz ra-
znih partizanskih tehnik in tiskarn. Spomnijo se, da je bilo na mnogih
tiskih, ki so jih dobivali, vtisnjeno geslo: Preberi in daj naprej! To so jema-
li dobesedno. Tako je partizanska literatura obkrožila vse vasi. Prebirali
so jo skrivaj, vendar to pot že z gotovostjo, da so tudi oni v središču do-
gajanja in da morajo po lastnih močeh pripomoči k boju za osvoboditev.
Nekateri še vedno hranijo partizanske pesmarice, ki so iz partizanskih
tehnik prihajale v vasi po kurirjih in kurirkah. Čeprav je bilo to silno ne-
varno, so se tudi teh pesmi naučili. Tako je partizanska pesem dala lju-
dem gotovost, da bo trpljenja konec in da prihajata narodna osvoboditev
in pravičen mir.
Po vojni je kulturno delo oživelo. Senožejci so ponosni na to, da so iz-
dali dve brošuri o svoji preteklosti in da izdajajo krajevni časopis »7 vasi«,
s katerim sodeluje »staro in mlado«. Naj navedemo še, da smo bili prese-
nečeni, ko smo kot eno prvih stvari v Lažah zagledali obnovljeno staro
šolsko poslopje, ki je danes »Dom kulture«.
Poudariti je treba naslednje: Kultura, predvsem narodna pesem, je
veliko pripomogla k temu, da so ljudje v desetletjih fašističnega nasilja
ubranili svoj jezik, velik del svojih starih običajev in svoj »narodni obraz«.
Pesmi o morju, pripovedke o furmanih in stiki s tržaško slovensko mla-
dino pa so jim vtisnili v spomin tisto pomorsko preteklost – kooperacijo
z ladjedelnicami, delo v pristaniščih, plovbo v mornaricah – ki so jo ime-
63 V tekmi med tobakom in kavo, ki se je pač končala z »obojestransko zmago na vseh
frontah«, so moški recitirali ženskam:
»Tobak je sladka travica, je slajši kakor med, po njem ne boli glavica, če bi ga kadil
sto let. Drugi ljudje pa pravijo, da je tobak škodljiv; če bi bila to resnica, bi ga Tone
ne kadil [»Tone« je le primer. Če je bil hud kadilec star in zdrav, so pač navajali nje-
govo ime, pa naj je bil France, Dreja ali še kaj drugega]. Ena dama se predrzne in tri
fajfe pokadi; tobak pa jo premore, za plot se zavali.
Ženske moškim niso ostale dolžne. Na zadnjo kitico, čeprav je bila žaljiva, so v
smehu odgovarjale: Možje imajo svoj tobak, reko mu sladka travica. A nam je več
kot njim tobak presladka naša kavica. Ni mogoče reči, kje so te kitice »pobrali«.
Drži pa, da so jih v Senožečah radi prepevali.
273
