Page 266 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 266
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
Težja je bila konkurenca tržaških delavskih zadrug, ki so organizi-
rale odkupovanje hrane po vaseh. Tega načina odkupovanja kmetje niso
odklanjali. Vendar so še vedno kaj malega »rezervirali« za svoje »mrkan-
tarice«. To pa samo zato, ker so bile »domače«.
Reči je treba, da ta trgovina ni bila kdo ve kako dobra. Kakor reče-
no, je šlo bolj za tekmo s konkurenti za Trst, kakor za zaslužek. Tudi zas-
lužek mrkantaric ni bil prav dober. O njih so v glavnem rekli, »da so vide-
le denar« ali »da so denar preštele in bile s tem zadovoljne«. Morda je bilo
za nekatere res tako. Vendar so primeri, ko so s svojim bornim zasluž-
kom »mrkantarice« vzdrževale vso družino. Tak primer je bila Vitezovka
iz Senadol, ki je imela veliko otrok in jih je prehranila v glavnem z »mr-
kantanjem«. Kljub slabosti te trgovine in skrajno nizkim cenam pa je tre-
ba ugotoviti, da so naši ljudje v tej svoji tekmi za tržaško tržišče vzdržali
do začetka narodnoosvobodilne vojne. Vzdržati pa so jim pomagali tudi
Tržačani sami, ker so se bali zgubiti stike z naravnim zaledjem. Tržaško
delavstvo in nižji del srednjega sloja sta to trgovino podpirala bolj iz poli-
tično-gospodarskih in nacionalnih razlogov kakor iz nezaupanja do fur-
lanskega in italijanskega blaga. Na drugi strani so Tržačani – čeprav revni
– izredni sladokusci. »Roba nostrana, roba del Carso« (naše kraško blago)
jim je šla bolj v slast kakor proizvodi z juga. Kraško blago – poleg tega, da
je bilo »naše« – je bilo sveže. Ni bilo bojazni, da bi kraške »mrkantarice«
nosile pokvarjeno blago. Tudi to je pripomoglo, da se je kraška drobna tr-
govina – tudi senožeška – uveljavila in obdržala.
V tekmi za tržaško tržišče so torej Kraševci želi uspeh. K temu je pre-
cej pripomogla tudi senožeška pokrajina.
Kultura54
Senožeče imajo bogato kulturno tradicijo. Isto lahko rečemo o Dolenji vasi
in Gabrčah. Nekoliko slabše je bilo v Lažah in Senadolah, Potoče pa so bile
v kulturnem pogledu vezane na Senožeče. Ta pokrajina je dala precej po-
membnih ljudi. Tu se je rodil Viktor Dolenc (1841–1887), ki je v Gorici us-
tanovil in urejal list »Soča«. Tu je rojen Ivan Jelačin – gospodarstvenik
(1866–1932). Tu je bil doma sodnik in kulturni zgodovinar Edvard Volčič
(1858–1911). Franc Meden (1843– 1872) je pisal pesmi. V Senožečah so se
rodili dobri pomorščaki, ki so ljudem pripovedovali o svojih zgodah in ne-
zgodah na morju in še bi lahko naštevali. Toda Senožejci so ustvarjali kul-
54 Vse podatke o kulturi, obrti, gostilnah in drobni trgovini je v vseh senožeških va-
seh zbrala Ilonka Hajnal, za kar se ji na tem mestu iskreno zahvaljujem.
266
Težja je bila konkurenca tržaških delavskih zadrug, ki so organizi-
rale odkupovanje hrane po vaseh. Tega načina odkupovanja kmetje niso
odklanjali. Vendar so še vedno kaj malega »rezervirali« za svoje »mrkan-
tarice«. To pa samo zato, ker so bile »domače«.
Reči je treba, da ta trgovina ni bila kdo ve kako dobra. Kakor reče-
no, je šlo bolj za tekmo s konkurenti za Trst, kakor za zaslužek. Tudi zas-
lužek mrkantaric ni bil prav dober. O njih so v glavnem rekli, »da so vide-
le denar« ali »da so denar preštele in bile s tem zadovoljne«. Morda je bilo
za nekatere res tako. Vendar so primeri, ko so s svojim bornim zasluž-
kom »mrkantarice« vzdrževale vso družino. Tak primer je bila Vitezovka
iz Senadol, ki je imela veliko otrok in jih je prehranila v glavnem z »mr-
kantanjem«. Kljub slabosti te trgovine in skrajno nizkim cenam pa je tre-
ba ugotoviti, da so naši ljudje v tej svoji tekmi za tržaško tržišče vzdržali
do začetka narodnoosvobodilne vojne. Vzdržati pa so jim pomagali tudi
Tržačani sami, ker so se bali zgubiti stike z naravnim zaledjem. Tržaško
delavstvo in nižji del srednjega sloja sta to trgovino podpirala bolj iz poli-
tično-gospodarskih in nacionalnih razlogov kakor iz nezaupanja do fur-
lanskega in italijanskega blaga. Na drugi strani so Tržačani – čeprav revni
– izredni sladokusci. »Roba nostrana, roba del Carso« (naše kraško blago)
jim je šla bolj v slast kakor proizvodi z juga. Kraško blago – poleg tega, da
je bilo »naše« – je bilo sveže. Ni bilo bojazni, da bi kraške »mrkantarice«
nosile pokvarjeno blago. Tudi to je pripomoglo, da se je kraška drobna tr-
govina – tudi senožeška – uveljavila in obdržala.
V tekmi za tržaško tržišče so torej Kraševci želi uspeh. K temu je pre-
cej pripomogla tudi senožeška pokrajina.
Kultura54
Senožeče imajo bogato kulturno tradicijo. Isto lahko rečemo o Dolenji vasi
in Gabrčah. Nekoliko slabše je bilo v Lažah in Senadolah, Potoče pa so bile
v kulturnem pogledu vezane na Senožeče. Ta pokrajina je dala precej po-
membnih ljudi. Tu se je rodil Viktor Dolenc (1841–1887), ki je v Gorici us-
tanovil in urejal list »Soča«. Tu je rojen Ivan Jelačin – gospodarstvenik
(1866–1932). Tu je bil doma sodnik in kulturni zgodovinar Edvard Volčič
(1858–1911). Franc Meden (1843– 1872) je pisal pesmi. V Senožečah so se
rodili dobri pomorščaki, ki so ljudem pripovedovali o svojih zgodah in ne-
zgodah na morju in še bi lahko naštevali. Toda Senožejci so ustvarjali kul-
54 Vse podatke o kulturi, obrti, gostilnah in drobni trgovini je v vseh senožeških va-
seh zbrala Ilonka Hajnal, za kar se ji na tem mestu iskreno zahvaljujem.
266
