Page 267 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 267
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
turo tudi za potrebe svoje pokrajine. Že zelo zgodaj imamo poročila o na-
stopih članov čitalnice. V dvorani čitalnice so gostovali zbori in kulturna
društva iz Gorice, Trsta in drugih krajev. Kot primer navajamo nastop »go
riških dijakov« 11. februarja 1871. Nastopali so s pevskim zborom in igral-
sko skupino, ki je zaigrala »šaloigro v 1 djanji« Oproščeni jetnik.55 Ta na-
stop je važen zaradi tega, ker so Senožejci zahtevali, da se prireditev zač-
ne z Lebanovim »Brodarjem« in konča z Jenkovo pesmijo »Naprej zastava
Slave«. Ljudje vedo povedati, da so bile take prireditve pogoste.
Tudi tukaj smo zabeležili pregovor, ki se glasi: »Hribi stojijo, ljudje se
srečamo.« V senožeških vaseh so se srečevali predvsem ob večernem delu,
ob nedeljskem počitku in klepetu pri vaških »štirnah«, ob košnji in žet-
vi. Tu nastopajo vaški pravljičarji s svojimi grozljivimi zgodbami o straho-
vih na cesti, o cestnih roparjih, o lučkah, ki spremljajo furmane, o kopal-
cih zaklada, ki jih moti Šembilja, razkazujoč jim »pregrešno nago« dekle,
ob katerem se »morajo glasno začuditi«, kar je »bilo prepovedano«, če je
človek našel zaklad. In tako naprej. Pripovedujejo o znamenitem genera-
lu Radetzkemu, ki so ga videvali v italijanskih vojnah. Nekateri segajo na-
zaj in pripovedujejo o Krumčevi Srebrni, ki so jo odpeljali Turki, o vojnah
kneza Frankopana in o znamenitem »roparju iz Predjame«. Pripovedujejo
pa tudi domače pravljice »o goreči ročici«,56 o »pametni« Garzarollijevi
Reziki, ki je zaupala obstoječ nakit »Ciganki«, da bi našla zaklad, ki ga ni
bilo, in druge pravljice, ki so nastale v vaseh. Lahko si mislimo, da otroci
ob takih srhljivih zgodbah niso imeli prav mirnega spanja. Vendar je bil
to način za ohranitev in gojitev slovenske besede, torej upor proti groze-
či italijanizaciji.
Z ustanovitvijo Narodne čitalnice leta 1868 je kulturno življenje v
Senožečah polno zaživelo. Iz cerkvenega zbora je nastal pevski zbor, ki
so ga pomnožili fantje iz Potoč. Kmalu nato je nastala dramska skupi-
na. Oboje se je združilo v Izobraževalno društvo, ki je zelo lepo delovalo
vse do prve svetovne vojne. Še pred koncem prejšnjega stoletja je bilo us-
tanovljeno prosvetno društvo v Dolenji vasi, ki je prav tako imelo pevski
zbor in dramsko skupino. Nato je bil ustanovljen pevski zbor v Gabrčah
in končno v Senadolah. Laže niso imele pevskega zbora. Fantje so se pod
vodstvom Senožejcev le zbirali in zapeli. Vsi ti zbori so bili aktivni, na-
stopali so v Senožečah in po drugih vaseh. Pripovedovalci pravijo, da so
55 Vabilo in program k prireditvi, tiskan pri Seitzu v založbi »Ferfila«, hrani družina
Meden v Senožečah.
56 Objavljena je v 7 dni [časopis, letnik neznan, op. ur.].
267
turo tudi za potrebe svoje pokrajine. Že zelo zgodaj imamo poročila o na-
stopih članov čitalnice. V dvorani čitalnice so gostovali zbori in kulturna
društva iz Gorice, Trsta in drugih krajev. Kot primer navajamo nastop »go
riških dijakov« 11. februarja 1871. Nastopali so s pevskim zborom in igral-
sko skupino, ki je zaigrala »šaloigro v 1 djanji« Oproščeni jetnik.55 Ta na-
stop je važen zaradi tega, ker so Senožejci zahtevali, da se prireditev zač-
ne z Lebanovim »Brodarjem« in konča z Jenkovo pesmijo »Naprej zastava
Slave«. Ljudje vedo povedati, da so bile take prireditve pogoste.
Tudi tukaj smo zabeležili pregovor, ki se glasi: »Hribi stojijo, ljudje se
srečamo.« V senožeških vaseh so se srečevali predvsem ob večernem delu,
ob nedeljskem počitku in klepetu pri vaških »štirnah«, ob košnji in žet-
vi. Tu nastopajo vaški pravljičarji s svojimi grozljivimi zgodbami o straho-
vih na cesti, o cestnih roparjih, o lučkah, ki spremljajo furmane, o kopal-
cih zaklada, ki jih moti Šembilja, razkazujoč jim »pregrešno nago« dekle,
ob katerem se »morajo glasno začuditi«, kar je »bilo prepovedano«, če je
človek našel zaklad. In tako naprej. Pripovedujejo o znamenitem genera-
lu Radetzkemu, ki so ga videvali v italijanskih vojnah. Nekateri segajo na-
zaj in pripovedujejo o Krumčevi Srebrni, ki so jo odpeljali Turki, o vojnah
kneza Frankopana in o znamenitem »roparju iz Predjame«. Pripovedujejo
pa tudi domače pravljice »o goreči ročici«,56 o »pametni« Garzarollijevi
Reziki, ki je zaupala obstoječ nakit »Ciganki«, da bi našla zaklad, ki ga ni
bilo, in druge pravljice, ki so nastale v vaseh. Lahko si mislimo, da otroci
ob takih srhljivih zgodbah niso imeli prav mirnega spanja. Vendar je bil
to način za ohranitev in gojitev slovenske besede, torej upor proti groze-
či italijanizaciji.
Z ustanovitvijo Narodne čitalnice leta 1868 je kulturno življenje v
Senožečah polno zaživelo. Iz cerkvenega zbora je nastal pevski zbor, ki
so ga pomnožili fantje iz Potoč. Kmalu nato je nastala dramska skupi-
na. Oboje se je združilo v Izobraževalno društvo, ki je zelo lepo delovalo
vse do prve svetovne vojne. Še pred koncem prejšnjega stoletja je bilo us-
tanovljeno prosvetno društvo v Dolenji vasi, ki je prav tako imelo pevski
zbor in dramsko skupino. Nato je bil ustanovljen pevski zbor v Gabrčah
in končno v Senadolah. Laže niso imele pevskega zbora. Fantje so se pod
vodstvom Senožejcev le zbirali in zapeli. Vsi ti zbori so bili aktivni, na-
stopali so v Senožečah in po drugih vaseh. Pripovedovalci pravijo, da so
55 Vabilo in program k prireditvi, tiskan pri Seitzu v založbi »Ferfila«, hrani družina
Meden v Senožečah.
56 Objavljena je v 7 dni [časopis, letnik neznan, op. ur.].
267
