Page 272 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 272
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
senožeški fantje izkoristili za kulturno in politično delo. Romanja so
namreč služila kot odlično kritje za razne pogovore in sestanke. Tako so
se Senožejci v Bazovici in Ricmanjah sestajali z naprednimi in narodno
zavednimi tržaškimi Slovenci. Poleg navodil TIGR so jim ti prinašali tudi
partiture novih narodnih in umetnih pesmi, slovenske pesmarice in knjige,
pa tudi letake, ki jih je bilo treba raztrositi po vaseh. Šlo je pa predvsem
za pesmi. Tržačani so namreč vedeli, da je narodna in umetna pesem tisti
kulturni element, ki narod najbolj dvigne. Zaradi tega so skrbeli, da na
naših vaseh ni nikoli zmanjkalo novih partitur. Kraški mladinci so jih
sprejemali, se jih naučili in pri vaških »štirnah« posredovali starejšim.
Tako je bilo tudi v Senožečah, Gabrčah, Dolenji vasi in ostalih senožeških
vaseh. Kulturno delo, ki so ga senožeški fantje opravili ob »romarskih
dnevih«, je torej bilo neprecenljive vrednosti.
Vprašanje, kje se naučiti teh pesmi, so reševali na različne načine.
Najboljše je bilo učenje v cerkvah pod krinko cerkvenega pevskega zbo-
ra. Narodno zavedni župniki so to dovoljevali; celo silili so mladino, da se
uči slovenskih narodnih pesmi. Za senožeškega Vilharja to velja v polni
meri. Ker pa je bila cerkev le pod kontrolo oblasti in policije, to ni bilo ved-
no mogoče. Zato je prišlo do tega, da so kot učno »dvorano« izbrali kak od-
daljen gozd, kjer so se pesmi posvetili brez strahu, da bi jih preganjali. To
je veljalo predvsem poleti. V zimskem času pa so izbirali skrite »skednje«,
pa tudi večje kuhinje ali dnevne prostore pri zanesljivih ljudeh. Vsak pros-
tor je bil dober, če je bil le na hitro dosegljiv »straži«, ki je med vajo pazi-
la na prihod policije.
V »vojskinem« času so senožeški fantje zanesli našo narodno in re-
volucionarno pesem v italijanska internacijska taborišča v Piemontu,
Liguriji, Toskani, Abruzzih in na otokih. Italijanski interniranci so jih
zelo radi poslušali. V Gabrčah pripovedujejo, da so senožeški, gabrški in
dolenjski fantje kot vojni ujetniki, ki so se takoj ločili od Italijanov, usta-
novili pevske zbore tudi v afriških taboriščih. Tam so jih poleg Angležev
poslušali Avstralci in Indijci. Všeč so jim bile predvsem naše pesmi o mor-
ju. Torej so tudi Senožejci kot vojni ujetniki opravljali kulturno delo, ki je
pripomoglo k spoznavanju našega naroda pri zaveznikih.
H kulturnemu življenju spadajo tudi razne zbadljivke in podobno.
Žal nam jih v Senožečah in okolici ni uspelo zapisati. Pač pa so nam pri-
povedovali o zabavnih pesmih, s katerimi so se prav luštno »zafrkavali«
med seboj. Dve od teh se tičeta zafrkavanja med moškimi in ženskami, tj.
272
senožeški fantje izkoristili za kulturno in politično delo. Romanja so
namreč služila kot odlično kritje za razne pogovore in sestanke. Tako so
se Senožejci v Bazovici in Ricmanjah sestajali z naprednimi in narodno
zavednimi tržaškimi Slovenci. Poleg navodil TIGR so jim ti prinašali tudi
partiture novih narodnih in umetnih pesmi, slovenske pesmarice in knjige,
pa tudi letake, ki jih je bilo treba raztrositi po vaseh. Šlo je pa predvsem
za pesmi. Tržačani so namreč vedeli, da je narodna in umetna pesem tisti
kulturni element, ki narod najbolj dvigne. Zaradi tega so skrbeli, da na
naših vaseh ni nikoli zmanjkalo novih partitur. Kraški mladinci so jih
sprejemali, se jih naučili in pri vaških »štirnah« posredovali starejšim.
Tako je bilo tudi v Senožečah, Gabrčah, Dolenji vasi in ostalih senožeških
vaseh. Kulturno delo, ki so ga senožeški fantje opravili ob »romarskih
dnevih«, je torej bilo neprecenljive vrednosti.
Vprašanje, kje se naučiti teh pesmi, so reševali na različne načine.
Najboljše je bilo učenje v cerkvah pod krinko cerkvenega pevskega zbo-
ra. Narodno zavedni župniki so to dovoljevali; celo silili so mladino, da se
uči slovenskih narodnih pesmi. Za senožeškega Vilharja to velja v polni
meri. Ker pa je bila cerkev le pod kontrolo oblasti in policije, to ni bilo ved-
no mogoče. Zato je prišlo do tega, da so kot učno »dvorano« izbrali kak od-
daljen gozd, kjer so se pesmi posvetili brez strahu, da bi jih preganjali. To
je veljalo predvsem poleti. V zimskem času pa so izbirali skrite »skednje«,
pa tudi večje kuhinje ali dnevne prostore pri zanesljivih ljudeh. Vsak pros-
tor je bil dober, če je bil le na hitro dosegljiv »straži«, ki je med vajo pazi-
la na prihod policije.
V »vojskinem« času so senožeški fantje zanesli našo narodno in re-
volucionarno pesem v italijanska internacijska taborišča v Piemontu,
Liguriji, Toskani, Abruzzih in na otokih. Italijanski interniranci so jih
zelo radi poslušali. V Gabrčah pripovedujejo, da so senožeški, gabrški in
dolenjski fantje kot vojni ujetniki, ki so se takoj ločili od Italijanov, usta-
novili pevske zbore tudi v afriških taboriščih. Tam so jih poleg Angležev
poslušali Avstralci in Indijci. Všeč so jim bile predvsem naše pesmi o mor-
ju. Torej so tudi Senožejci kot vojni ujetniki opravljali kulturno delo, ki je
pripomoglo k spoznavanju našega naroda pri zaveznikih.
H kulturnemu življenju spadajo tudi razne zbadljivke in podobno.
Žal nam jih v Senožečah in okolici ni uspelo zapisati. Pač pa so nam pri-
povedovali o zabavnih pesmih, s katerimi so se prav luštno »zafrkavali«
med seboj. Dve od teh se tičeta zafrkavanja med moškimi in ženskami, tj.
272
