Page 268 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 268
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
gostovali v Štorjah, Vrabčah, Dobravljah in Vipavi. Gabrci so večkrat za-
peli v Divači. V samih Senožečah je bilo ustanovljeno Sokolsko društvo.
Izobraževalno društvo se je preoblikovalo v »Prosveto«. Sokoli so usta-
novili knjižnico, ki so jo potem darovali »Prosveti«. Vsa društva so goji-
la slovensko narodno in umetno pesem. A prišla je prva svetovna vojna.
Delo društev je popolnoma zamrlo. Mladi fantje in možje so bili na fron-
tah, po vaseh pa so bila zbirališča avstrijskih čet, ki so bile namenjene na
kraško fronto.
Vojni je sledila italijanska okupacija. Italija je prelomila vse obljube,
ki jih je dala na mirovni konferenci. Pričela se je tako imenovana »narav-
na« in potem vedno bolj nasilna »asimilacija« (beri: italijanizacija) naših
krajev. To je še potenciral fašizem, ki je imel v programu popolno italija-
nizacijo vsega Primorja in Istre. Jasno je, da nasilnost rodi odpor. To se je
zgodilo tudi na Senožeškem. Takoj po vojni so Senožejci obnovili kultur-
no-prosvetno delo. Leta 1918 sta bila ustanovljena moški in mešani pev-
ski zbor. Poslednji je štel do 30 članov. Obnovljena je bila dramska skupi-
na in na novo ustanovljen tamburaški zbor. Ker so v svoj program uvrstili
tudi pesmi o morju, slovenske vojaške in narodnobuditeljske pesmi, so
Italijani leta 1921 zbor prepovedali. Prepovedana sta bila tudi igralska
skupina in tamburaški zbor. Leta 1923 pa so dobili dovoljenje, da so delo
društev obnovili. To je trajalo do leta 1927, ko je fašizem končno prepove-
dal delovanje vseh slovenskih društev. Tedaj je bila v Senožečah naprav-
ljena največja kulturna škoda. Raznesena je bila knjižnica prosvetnega
društva, ki ni nikdar več dobila svojega mesta.57 Razneseni so bili instru-
menti tamburaškega zbora. Italijani so uničili vse, kar so našli tiskane-
ga v slovenščini. Kmalu nato so se v lokalih pojavili napisi »Qui si par-
la solo italiano« (Tu se govori samo italijansko). To je rodilo odpor. Pod
vplivom tajne organizacije TIGR in domačih naprednih ljudi se je mladi-
na skrivaj učila slovenskih pesmi in jih ob večerih pela v prisotnosti mno-
gih vaščanov. Med pesmimi, ki smo jih zabeležili kot sestavni del reper-
toarja, je kar enajst pesmi o morju: Pesem o ribiču, Lebanov Brodar, Buči,
buči morje Adriansko, Barčica po morju plava, Po morju jaz veslam, Le se-
kaj, sekaj smrečico, Plavaj, plavaj, barčica moja, Pojdi z menoj na morje ve-
slat, Ob breg-obali val šumi, Na sredi morja te vode in Izgubil se Luka je
57 Po pripovedovanju je knjižnica vsebovala dela slovenskih pisateljev, predvsem Ju-
rčiča, Cankarja, Levca, Levstika in Detelo. Med pesniki so bili Gregorčič, Prešeren,
Stritar, Levstik, Aškerc in Jenko. Knjižnica je imela mnogo del ruskih pisateljev,
kakor so Tolstoj, Dostojevski, Gogolj, Merežkovski, Turgenjev in drugi. Od poljskih
pisateljev se spomnijo Sienkiewicza.
268
gostovali v Štorjah, Vrabčah, Dobravljah in Vipavi. Gabrci so večkrat za-
peli v Divači. V samih Senožečah je bilo ustanovljeno Sokolsko društvo.
Izobraževalno društvo se je preoblikovalo v »Prosveto«. Sokoli so usta-
novili knjižnico, ki so jo potem darovali »Prosveti«. Vsa društva so goji-
la slovensko narodno in umetno pesem. A prišla je prva svetovna vojna.
Delo društev je popolnoma zamrlo. Mladi fantje in možje so bili na fron-
tah, po vaseh pa so bila zbirališča avstrijskih čet, ki so bile namenjene na
kraško fronto.
Vojni je sledila italijanska okupacija. Italija je prelomila vse obljube,
ki jih je dala na mirovni konferenci. Pričela se je tako imenovana »narav-
na« in potem vedno bolj nasilna »asimilacija« (beri: italijanizacija) naših
krajev. To je še potenciral fašizem, ki je imel v programu popolno italija-
nizacijo vsega Primorja in Istre. Jasno je, da nasilnost rodi odpor. To se je
zgodilo tudi na Senožeškem. Takoj po vojni so Senožejci obnovili kultur-
no-prosvetno delo. Leta 1918 sta bila ustanovljena moški in mešani pev-
ski zbor. Poslednji je štel do 30 članov. Obnovljena je bila dramska skupi-
na in na novo ustanovljen tamburaški zbor. Ker so v svoj program uvrstili
tudi pesmi o morju, slovenske vojaške in narodnobuditeljske pesmi, so
Italijani leta 1921 zbor prepovedali. Prepovedana sta bila tudi igralska
skupina in tamburaški zbor. Leta 1923 pa so dobili dovoljenje, da so delo
društev obnovili. To je trajalo do leta 1927, ko je fašizem končno prepove-
dal delovanje vseh slovenskih društev. Tedaj je bila v Senožečah naprav-
ljena največja kulturna škoda. Raznesena je bila knjižnica prosvetnega
društva, ki ni nikdar več dobila svojega mesta.57 Razneseni so bili instru-
menti tamburaškega zbora. Italijani so uničili vse, kar so našli tiskane-
ga v slovenščini. Kmalu nato so se v lokalih pojavili napisi »Qui si par-
la solo italiano« (Tu se govori samo italijansko). To je rodilo odpor. Pod
vplivom tajne organizacije TIGR in domačih naprednih ljudi se je mladi-
na skrivaj učila slovenskih pesmi in jih ob večerih pela v prisotnosti mno-
gih vaščanov. Med pesmimi, ki smo jih zabeležili kot sestavni del reper-
toarja, je kar enajst pesmi o morju: Pesem o ribiču, Lebanov Brodar, Buči,
buči morje Adriansko, Barčica po morju plava, Po morju jaz veslam, Le se-
kaj, sekaj smrečico, Plavaj, plavaj, barčica moja, Pojdi z menoj na morje ve-
slat, Ob breg-obali val šumi, Na sredi morja te vode in Izgubil se Luka je
57 Po pripovedovanju je knjižnica vsebovala dela slovenskih pisateljev, predvsem Ju-
rčiča, Cankarja, Levca, Levstika in Detelo. Med pesniki so bili Gregorčič, Prešeren,
Stritar, Levstik, Aškerc in Jenko. Knjižnica je imela mnogo del ruskih pisateljev,
kakor so Tolstoj, Dostojevski, Gogolj, Merežkovski, Turgenjev in drugi. Od poljskih
pisateljev se spomnijo Sienkiewicza.
268
