Page 286 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 286
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
financiranjem določenih zvrsti trgovine. Slovenski kapital je v pomorstvo
prodiral zelo počasi, vendar mu lahko stalno sledimo od začetkov 18. sto-
letja do druge svetovne vojne. Vse to velja tako za ladjarstvo, kot za ladje-
delništvo. »Tržaški tehnični zavod« je sicer edini ladjedelniški zavod, kjer
je prevladoval slovenski kapital, ni pa edini, ki je nabavljal potrebne suro-
vine v slovenskem zaledju. Prav tako ni edini, ki je izkoristil pojave, ki so
se v zaledju razvijali vsaj od 18. stoletja dalje. Tak pojav je na primer tudi
kooperacija zaledja z ladjedelništvom Trsta, Reke, Kopra, Pirana in dru-
gih pristanišč. Žal nisem našel pisnih virov, ki bi ladjedelniško kooperaci-
jo nedvoumno dokazali, zato je namen te študije predvsem opozoriti zgo-
dovinarje na zbrano etnografsko gradivo, ki je v tem pogledu bogatejše,
kot smo si lahko predstavljali.
Ladjedelnice so rabile predvsem les in železo. Hrastov les je nudi-
la Istra, goriško-tržaški Kras, okolica Ljubljane, Dolenjska in Štajerska.
Jelovina je prihajala iz Notranjske in deloma Dolenjske, smrekovina
predvsem iz Gorenjske in Koroške, bukovina pa iz Trnovskega gozda in
Štajerske. Železo je prihajalo iz gorenjskih in koroških fužin in železarn.
Vendar to niso vse surovine, ki jih je naše zaledje lahko nudilo ladjedelni-
štvu. Izročilo govori o vrvarstvu, steklarstvu in platnarstvu. Imamo pa
tudi poročila o smolarstvu in voščenih izdelkih, ki so služili ladjedelni-
cam. Toda vsaj pri železu in lesu se je treba vprašati, kakšen les in kakšno
železo so rabile ladjedelnice, in ali je bilo dovolj, da so kmetje les posekali
in oklestili in ga takšnega peljali na določeno mesto. Odgovor na to vpra-
šanje nas pripelje do rešitve problemov, ki so na primer pri naši kmečki
trgovini še dokaj nerazjasnjeni. Tako lahko vidimo na Notranjskem, da
ni šlo samo za jelovino kot tako, marveč za obdelane hlode več vrst, ki so
bili posebej naročeni za točno določene objekte. Zategadelj nam ni mogo-
če govoriti samo o navadnem lesu, temveč o obdelanem lesu, ki je zahte-
val poznavanje in branje načrtov. Bistveno je, da so notranjski, pa tudi do-
lenjski in kraški kmetje točno vedeli, kakšnim namenom služi njihov les.
Zato so postali ti problemi precej komplicirani.
Ovira pri globljem pojmovanju omenjenih problemov je, kakor je bilo
že rečeno, pomanjkanje pisnih virov. Ljudsko izročilo, ki smo ga zapisa-
li v več krajih širom Slovenije, pa je tako enotno in tako točno definira-
no, da ga je bilo treba prejkoslej upoštevati. Upoštevati smo ga morali,
čeprav gre za kraje, o katerih bi lahko na prvi pogled rekli, da niso imeli z
morjem nikakršnih vezi. Zaradi takšnih krajev postaja celotno zastavlje-
no vprašanje še bolj zanimivo.
286
financiranjem določenih zvrsti trgovine. Slovenski kapital je v pomorstvo
prodiral zelo počasi, vendar mu lahko stalno sledimo od začetkov 18. sto-
letja do druge svetovne vojne. Vse to velja tako za ladjarstvo, kot za ladje-
delništvo. »Tržaški tehnični zavod« je sicer edini ladjedelniški zavod, kjer
je prevladoval slovenski kapital, ni pa edini, ki je nabavljal potrebne suro-
vine v slovenskem zaledju. Prav tako ni edini, ki je izkoristil pojave, ki so
se v zaledju razvijali vsaj od 18. stoletja dalje. Tak pojav je na primer tudi
kooperacija zaledja z ladjedelništvom Trsta, Reke, Kopra, Pirana in dru-
gih pristanišč. Žal nisem našel pisnih virov, ki bi ladjedelniško kooperaci-
jo nedvoumno dokazali, zato je namen te študije predvsem opozoriti zgo-
dovinarje na zbrano etnografsko gradivo, ki je v tem pogledu bogatejše,
kot smo si lahko predstavljali.
Ladjedelnice so rabile predvsem les in železo. Hrastov les je nudi-
la Istra, goriško-tržaški Kras, okolica Ljubljane, Dolenjska in Štajerska.
Jelovina je prihajala iz Notranjske in deloma Dolenjske, smrekovina
predvsem iz Gorenjske in Koroške, bukovina pa iz Trnovskega gozda in
Štajerske. Železo je prihajalo iz gorenjskih in koroških fužin in železarn.
Vendar to niso vse surovine, ki jih je naše zaledje lahko nudilo ladjedelni-
štvu. Izročilo govori o vrvarstvu, steklarstvu in platnarstvu. Imamo pa
tudi poročila o smolarstvu in voščenih izdelkih, ki so služili ladjedelni-
cam. Toda vsaj pri železu in lesu se je treba vprašati, kakšen les in kakšno
železo so rabile ladjedelnice, in ali je bilo dovolj, da so kmetje les posekali
in oklestili in ga takšnega peljali na določeno mesto. Odgovor na to vpra-
šanje nas pripelje do rešitve problemov, ki so na primer pri naši kmečki
trgovini še dokaj nerazjasnjeni. Tako lahko vidimo na Notranjskem, da
ni šlo samo za jelovino kot tako, marveč za obdelane hlode več vrst, ki so
bili posebej naročeni za točno določene objekte. Zategadelj nam ni mogo-
če govoriti samo o navadnem lesu, temveč o obdelanem lesu, ki je zahte-
val poznavanje in branje načrtov. Bistveno je, da so notranjski, pa tudi do-
lenjski in kraški kmetje točno vedeli, kakšnim namenom služi njihov les.
Zato so postali ti problemi precej komplicirani.
Ovira pri globljem pojmovanju omenjenih problemov je, kakor je bilo
že rečeno, pomanjkanje pisnih virov. Ljudsko izročilo, ki smo ga zapisa-
li v več krajih širom Slovenije, pa je tako enotno in tako točno definira-
no, da ga je bilo treba prejkoslej upoštevati. Upoštevati smo ga morali,
čeprav gre za kraje, o katerih bi lahko na prvi pogled rekli, da niso imeli z
morjem nikakršnih vezi. Zaradi takšnih krajev postaja celotno zastavlje-
no vprašanje še bolj zanimivo.
286
